Barjanski ognji

O poeziji Petra Semoliča ni mogoče govoriti šele od zbirke 'Hiša iz besed' naprej, čeprav je skušal v njej rimbaudevsko presekati življenjsko nit svojega pesništva. Nekateri takratni rokohitski zaznamki njegovega ustvarjanja kot "plavanje s tokom" v tok niso niti posegli.Nespodbitno v tej poeziji tok je, tok prostega posluha, v katerem so stvari opisane scela in tako izpisujejo filozofijo prostora. Pesnik svojega lastnega zvena ne more utajiti: spet vrnjeni glas iz Tamariše, glas prvega cikla Balada o barju, je ne samo pustil kroge na vodi, ampak je splaval na površje kar v naslov, s svojimi tihimi barjanskimi požari, naseljenimi na večernih robovih, in s svojo vlažno samoto, v kateri skriti klic le za hip zablisne. Tu, toliko kasneje, spet ista ognjeno-vodna pokrajina, zdaj se spušča v hišo iz otroštva in se nanese na predmete in podobe v njej: sredi navadnega časa v pesmi poblisne bivanjski hip, iz katerega so žarno razpostrte niti preostalih podob. Otroško obračanje perspektive, kot obračanje časa v peščeni uri, je tisti konstantni postopek, ki omogoča pogled v neobstojno obzorje, na katero se rišejo človekove oči: pesem se tiho razklene kot školjka po naključju gibanja morskih tokov, in tudi ko svoje čeljusti sklene, v njej (kot v pojoči skrinjici) ostaja zaprta domača podoba, ki je obmolknila.