Bakle in diktatorji

Leta 2014 je pri LUD Literatura izšla knjiga Vebrov učenec. Primer Klement Jug: osebnost, diskurz, legenda. Ta – skorajda 600 strani obsežna – monografija je nastala, kot je avtor opozoril v uvodu, »iz opombe k neki drugi, ki obravnava razmerje med Klementom Jugom in Vladimirjem Bartolom in še nastaja«.

Z izidom pričujoče knjige – Bakle in diktatorji. Jug, Bartol et consortes – je to nastajanje prišlo do svojega velikega finala, ki je hkrati pika na i Virkovega dolgoletnega ukvarjanja z Bartolom. Navsezadnje je pred četrt stoletja objavil razpravo Lik Klementa Juga v delu Vladimirja Bartola, v zadnjih nekaj letih pa je med drugim uredil in komentiral prve tri zvezke Bartolovega zbranega dela. 

Podrobno analizira tista Bartolova literarna besedila, ki jim je figura Klementa Juga vtisnila odločilen ali vsaj opazen pečat. Posebno pozornost posveča tudi pripovedim, v katerih nastopa doktor Krassowitz, ki je Bartolova demonična nadgradnja lika Juga.

Ob tem Virk potrpežljivo, včasih kritično, predvsem pa korak za korakom, že kar detektivsko in z obsežnim navanjem doslej še neznanih oziroma neobjavljenih virov in njihovo zgodovinsko in kulturno-politično kontekstualizacijo izdeluje nekakšno Bartolovo psihobiografijo. Polemično razjasnjuje tudi nekatere z Jugom povezane teze slovenskih literarnih zgodovinarjev o »nacionalistični« in celo protifašistični angažiranosti Bartolove proze.

Virkova sklepna ugotovitev, s katero povzame korake svoje zgodbe o Bartolu, pa gre v tej smeri: »Če se je Bartolova resna literarna kariera začela z odpadom od Juga, se je končala z izdajo Krassowitza. V svetu, v katerem ni bilo prostora za starega, predvojnega Krassowitza, tudi Bartolova literarna moč ni mogla znova oživeti. Kajti če je Flaubert izrekel tiste znamenite besede: Madame Bovary, c'est moi, je Bartol nič manj upravičeno zapisal besede, ki seveda niso nič drugega kot parafraza Flaubertovih: Jaz, dr. Krassowitz.«