Pisatelj in samomor

Ruski pisatelj Grigorij Šalvovič Čhartišvili (1956) je na moskovski univerzi končal študij zgodovine in japonologije. V sodobni kulturi se pojavlja v dveh različnih vlogah, kot esejist, prevajalec in pisec literarnokritičnih in kulturoloških študij, večinoma posvečenih japonskim avtorjem, ter kot avtor več različnih pisateljskih identitet.

Čhartišvili je ustvaril in še vedno ustvarja avtorsko osebnost svetovno znanega pisca detektivskih romanov Borisa Akunina – med letoma 2003 in 2008 so v slovenščini izšli štirje naslovi Akuninovega pisateljskega projekta Novi detektivski roman (Dogodivščine Erasta Fandorina). Doslej je v izvirni fandorinski detektivski seriji sicer izšlo petnajst knjig.

Eno izmed področij, ki esejista Čhartišvilija posebej vznemirja, je človekov odnos do lastne minljivosti – predvsem ob problemu samomora, pa tudi ob vprašanju posmrtnega spomina kot stičišča sveta živih in umrlih.

Prav problemu samomora je Čhartišvili posvetil svojo edino samostojno avtorsko monografijo. Knjiga Pisatelj in samomor je v izvirniku prvič izšla leta 1999, potem pa je bila večkrat ponatisnjena. Raziskuje zgodovinsko, pravno, religiozno, etično, filozofsko, poklicno itn. plat samomora. Posebno pozornost namenja usodi literatov samomorilcev. Ravno pisatelji spadajo namreč v tako imenovano »skupino visokega suicidalnega tveganja«.

Čhartišvili v samostojnem razdelku obravnava specifično literarne motive za samomor, kot so na primer umetniška kriza, emigracija in skušnjava, da bi svoje življenje spremenil v roman. Govori tudi o posebnostih samomora v različnih literarnih oziroma kulturnih tradicijah: ruski, nemški, angleški in japonski, pa o različnih plateh suicida (harakiri, samomor pri Dostojevskem, psihoanalitični portret Hemingwaya in Garyja itn.).

Knjiga se sklene z Enciklopedijo literaturicida, ki vsebuje več kot 350 kratkih biografij pisateljev samomorilcev. Kontrapunkt neveseli temi Čhartišvilijevega pisanja je njegov prepoznavni slog: zgodbarski ritem, duhovite (nemalokrat črnohumorne) pripombe in sproščenost, (pre)redka v akademskem svetu.