Vsakdanje geometrije

Poezija, bolj občutljiva na vsakdanje detajle, bolj polna blage svetlobe in prežeta z nežnim čudenjem, da namreč resnično obstaja svet, v katerem živijo ljudje, ki naokoli nosijo svoja srca, odprta za ljubezen.

Težko bi bilo najti poezijo, bolj občutljivo na vsakdanje detajle, bolj polno blage svetlobe in prežeto z nežnim čudenjem, da namreč resnično obstaja svet, v katerem živijo ljudje, ki naokoli nosijo svoja srca, odprta za ljubezen.

Pesmi Vsakdanje geometrije Petra Svetine so vedno v prijaznem dialogu s tem svetom, saj so edine omembe vredne podobe vedno tudi najbolj resnične: denimo sladkor v prahu, ki posipava mestne strehe.

In čeprav ta svet seveda še zdaleč ni popoln – belina je, po pesnikovih besedah, najbolj opazna, kadar jo popaca kavni madež –, pa vendar vedno znova navdaja z občutkom, da ga nekdo uravnava natanko tako, da je vse ali v enem odstavku zgoščeno, a družbenokritično in s številnimi referencami opisati ves svet, ki je sprva videti domač, potem pa v njegovi sredici zazeva luknja, tako da vse skupaj pristane – kot tisti moški v banji – v neki drugi resničnosti, v neki drugi zgodbi.

Kajti pravi užitek ob branju teh zgodb je prav v njihovi nagajivi izmuzljivosti: zgodba premaguje zgodbo, resnično in izmišljeno si vzajemno spodjedata tla, vse dokler metaforično ne postane resnično – in obratno. Besede vedno zmagajo, posebej v smešnih nesporazumih. Ampak to je že druga zgodba.