Pozneje se pomeniva

Sedemnajst kratkih zgodb Mateje Gomboc je zelo žensko intoniranih. Čeprav le v treh svojo zgodbo predstavi prvoosebna pripovedovalka, je prelomni življenjski čas, kot ga doživlja ženski  lik, osrednja tema tudi v večini tretjeosebnih pripovedi. In celo, ko je tu in tam zgodba posredovana skozi moške oči, so te pretežno zazrte v žensko, živečo precej odločneje od moškega.Vendar je odločnost lahko šele zgodbeni razplet in sprememba ob večjem ali manjšem življenjskem preobratu žensk različnih starosti – otroka, najstnic, študentk, mladenk, samskih in mladih mater, ženske srednjih let.

Dogajanje je pretežno notranje, zato je zunanjega, vključno z dialogi, malo in ne teče le sintetično, ampak se s spominskimi obnovitvami bolj ali manj daljno preteklega skoraj v vseh zgodbah analitično dopolni v celovito informacijo o vzrokih za stanje osrednje osebe.Tako avtorica kljub kratkosti svojih pripovedi povzema celotne življenjske zgodbe oziroma tiste njihove sestavine, ki so za osebe ključne, ki jih zaznamujejo. Protagonisti morajo razčistiti nejasnosti, ki mučijo njihovo psiho, pa naj vzroki zanje prihajajo iz nujnosti odraščanja in mladostniškega iskanja lastne identitete, odtujenosti v družini, pomanjkanja ljubezni, iz travmatične preteklosti ali z boleznijo zaznamovane sedanjosti, občutja osamljenosti, zaradi ljubezni, a tudi strahu pred izgubo svobode.