Svetovni dan zdravja - petek, 7. april

06.04.2017

izBran odlomek iz knjige SOMATIKA

 

Usihanje: vloga postopnega vdajanja

Ni nevarnejšega nasveta od tega: »Zdaj, ko se staraš, se ne bi smel več toliko naprezati.« To pelje neposredno do obnemoglosti. Takšen nasvet človeka ne samo slabi, temveč tudi ogroža njegovo življenje.

To spada k tradicionalni bajki o staranju, ki pravi, da bolj ko se staramo, bolj bi se morali izogibati telesnemu naporu. Toda ljudska modrost se lahko močno moti. V tem primeru pripomore k upadanju telesne zdržljivosti, čemur se želi pravzaprav izogniti.

V resnici je popolnoma drugače. Če si že želite obesiti na steno kakšno geslo, si dajte to: »Dejavnost ohranja ustroj.« Bolj poznano geslo je: »Raba organe krepi, neraba krni.«

Nasvet je pravilen z anatomskega, fiziološkega in nevrološkega stališča.

Na primer, če kosti redno ne prenašajo velikih obremenitev ali močnih sil, postanejo mehke. Če mišic ne uporabljamo redno za zahtevne dejavnosti, postanejo šibkejše in manj odzivne. Če naše možganske celice načrtno ne sodelujejo pri različnih zavestnih dejavnostih, propadajo.

To mehčanje, slabenje in propadanje tega, kar imamo, se dogaja postopno in zahrbtno – ne zaradi staranja, temveč zaradi vsega tistega, česar z leti ne počnemo več.

Tisti, ki menijo, da bi se morali z leti manj naprezati, so v zmoti. Postopno se odpovedujejo življenjskim funkcijam. Odraščanje, dozorevanje in privajanje na življenje odraslega je za večino enako propadanju. Je namerno in običajno dobro premišljeno odrekanje funkcionalnim sposobnostim, pridobljenim med odraščanjem. 

Dozorevanje je dolgotrajno učenje, pri katerem usvojimo široko paleto sposobnosti, s katerimi lahko živimo polno. Običajno pa se to ne zgodi. Kakor hitro usvojimo paleto uporabnih sposobnosti, jih že prenehamo uporabljati – kar je primer načrtnega zastaranja.

Ironično je, da se toliko ljudi pritožuje, kadar se jim pokvarijo hladilniki in avtomobili, in obtožuje proizvajalce, češ da so v izdelke namerno vgradili dele, ki se hitro obrabljajo, obenem pa v številnih primerih njihova telesa propadajo zaradi načrtnega obrabljanja, ki je sestavni del njihovega načina življenja.

To, da je nekomu »z rožicami postlano«, je celo sestavni del ameriškega sna. Pri tem se razume, da je tisti, ki mu je »z rožicami postlano«, prilezel tako visoko, da mu ni treba več delati ničesar – da je nedejaven. Američani si pod tem, da je nekomu »z rožicami postlano«, predstavljajo človeka v kopalkah ob bazenu, ki negibno leži na blazini. Ne smemo pa pozabiti, da si lahko pri tem predstavljamo tudi to, da je ta človek mrtev.

Postati odrasel pomeni, da nam ni treba več početi tistega, kar smo počeli kot otroci. Otroci tečejo, odrasli hodimo. Otroci hodijo po stopnicah, mi se vozimo z dvigalom. Otroci se zapodijo v grmovje, mi ga obhodimo. Otroci stojijo na glavi, mi sedimo na zadnjici. Otroci se valjajo po tleh, mi se premetavamo na vzmetnici. Otroci skačejo sem in tja, naš pogled bega sem in tja. Otroci se veselo smejejo, mi se zadržano nasmihamo. Otroci so razigrani, mi previdni. Otroci iščejo zabavo, mi pa varnost.

Skratka, uspešni odrasli postanemo, kadar nehamo biti otročji. To, da se nehamo obnašati kot mlad človek, je običajen znak odraslosti. Toda takšno pojmovanje odraslosti pripelje do neizogibne posledice: takoj ko nehamo uporabljati te sposobnosti, jih izgubimo, ker se naši možgani (ki so izjemno prilagodljiv organ) prilagodijo na to pomanjkanje dejavnosti.

Če določenih dejanj ni več v našem naboru vedenjskih oblik, jih naši možgani odpišejo. Skratka, pozabijo jih. Praktično vsakdanje zavedanje tega, kakšen je občutek ob teh dejanjih in kako jih izvajati, zbledi in pojavi se SMA (senzorično-motorična amnezija).

 

 

« Nazaj
Bodite obveščeni / Bodite na tekočem
Prijavite se na enovice in bodite obveščeni o vseh pomembnih novostih in dogodkih