Navdih za teden od 3. do 9. aprila 2017

03.04.2017

IzBrano iz knjige TAPKANJE ZA USPEŠNO HUJŠANJE IN BOLJŠO TELESNO SAMOPODOBO

Kako v vadbi najti užitek

Kadar nam telesna samopodoba povzroča bolečino, naš odnos do vadbe rad zaide v eno ali drugo skrajnost – ali sploh ne telovadimo ali pa vadbo jemljemo kot obliko samokaznovanja.

Kadar ne vadimo, se nam vadba zdi boleča, saj nas sili, da se povežemo s telesom, ki ga pač imamo; če pa se povežemo, začutmo lastno zanemarjanje. Kako neki sem si lahko dovolila, da postanem takale? se sprašujemo.

V primežu stiske si napovemo vojno, neusmiljeno obsojamo svoje telo in čutimo obilo žalosti in krivde. Če trpimo tudi telesne bolečine, nam misel na telovadbo povzroči toliko jeze in frustracij, da možgani reagirajo s stresnim odzivom.

Če pa se znajdemo na drugi strani in uporabljamo vadbo za samokaznovanje, se nam bo gibanje nemara zdelo cena, ki jo je treba plačati za debelost. Čutimo potrebo, da se moramo telesno trpinčiti prav toliko kot besedno, češ da nismo ‘dovolj dobre’.

Zato je telovadba navada, ki nikoli ne traja dolgo, ker izvira iz bolečine. Takoj ko bolečina nekoliko pojenja ali ko nam pozornost odtava nekam drugam, se vrnemo k starim navadam.

Mnoge ženske ugotavljajo, da nihajo med eno in drugo skrajnostjo; med popolnim zanemarjanjem in ekstremno vadbo, ki jo podžigata bolečina in panika. Če sovražimo svoje telo in mu ne izkazujemo niti malo ljubezni in sočutja, bomo v obeh skrajnostih vadbo spremenile v nekaj, kar nam nikoli ne bo v užitek. Takšen negativen odnos do gibanja pa nas lahko močno zavre na poti proti hujšanju in boljši telesni samopodobi. 

Na srečo lahko s tapkanjem oblikujemo nov odnos do vadbe. Natanko to se je zgodilo tudi meni. Še nikoli nisem bila tako presenečena kot takrat, ko sem odkrila, s kakšnim čudovitim občutkom me napolnjuje vadba. Odkrito vam povem, da si nikoli nisem mislila, da bom rekla kaj takega!

Številne moje stranke so tako kot jaz odkrile, da je tapkanje, s katerim so si pomagale ustvariti nov odnos do vadbe, v resnici proces ponovnega odkrivanja tistega, kar smo v otroštvu vedeli vsi – da je gibanje neskončen vir zadovoljstva in užitka. Ne glede na to, kakšen odnos do vadbe ste imeli do zdaj, vas bosta ta proces in tapkanje preobrazila tako, da boste vstali in se začeli gibati iz čiste radosti.

Raziščimo prepričanja o vadbi

Naj so naša prepričanja plod dogodkov iz preteklosti ali ne, nam pogosto povzročajo največji odpor do vadbe. V nekaterih primerih so najbolj omejujoča prepričanja o vadbi povezana z našo identiteto (kdo smo); v drugih pa se ukvarjajo s tistim, kar se nam zdi mogoče (kaj zmoremo). Da ne bi obtičali na mestu, moramo svoj
odnos do vadbe raziskati tako, da odkrivamo vse globlje plasti, zato si oglejmo nekaj najpogostejših negativnih prepričanj, ki jih imamo na omenjenih področjih.

Jaz preprosto nisem tip za vadbo

»Mislim, da nikoli ne bom shujšala, ker nisem tak tip,« mi je nekega dne med spletnim seminarjem zaupala Lucy. Doma je poskušala telovaditi ob videu z vajami, nazadnje je občemela vsa objokana in povsem prepričana, da nikoli ne bo taka kot ženska na posnetku.

»Vsakič, ko poskušam telovaditi, se spomnim športnikov iz šole in pomislim, da nikoli ne bom sodila mednje.«

Za Lucy je bila vadba vir čustvene bolečine, zato si je ustvarila prepričanje, da vadba nima zveze z njo; da nikoli ne bo ‘ena od tistih’, ki vadijo. Z Lucy sva nekaj časa tapkali njen občutek, da ne sodi med šolske športnike, potem pa sem jo prosila, naj si predstavlja, da vadi – naj se v mislih res potrudi – in preveri, o čem premišljuje.

»Spomnila sem se neke ženske,« je spregovorila. »Resnično jo občudujem. Odločila se je, da se bo udeležila dolgega pohoda, katerega namen je bil ozaveščanje o dobrodelni dejavnosti, ki jo je z vsem srcem podpirala. Tako je začela hoditi. Bilo ji je dvainsedemdeset ali triinsedemdeset let, sčasoma pa se je tako utrdila, da
je lahko prehodila skoraj petdeset kilometrov. Poleti se je udeležila pohoda. Tistega dne je bilo skoraj štirideset stopinj. Še nikoli ni naredila česa takega, tistega dne pa ji je uspelo.«

Kako je mogoče, da je ta preprosta misel pomenila tolikšno prelomnico za Lucy? Tisto, kar mislimo med vadbo, določa, ali bo vadba prijetna ali ne. Lucy se je sprva izogibala vadbi, ker jo je spominjala na to, da ne sodi v določeno družbo, potem pa je začela vadbo povezovati z navdihujočo osebo, ki jo je hotela posnemati. S tako
pozitivno asociacijo v mislih se je začela navduševati nad vadbo.

Ali poznate koga, ki ima zdrav in ohrabrujoč odnos do vadbe? Saj ni treba, da ga poznate osebno. Če se lahko poistovetite z njim ali črpate navdih iz njegovih dosežkov, lahko na novo zgradite odnos do vadbe, ki vam bo vlival novih moči.

Kadar se nam zdi, da vadba ni del nas; kadar mislimo, da vadijo samo drugi, pogosto privzamemo še druga prepričanja, ki podpirajo prvotno.

Ne gre mi. V šoli je vadba pogosto povezana s športi, zato jo včasih doživljamo kot tekmovanje, za katero nismo ‘dovolj dobri’. Kot smo videli, prepričanja pogosto vplivajo na izkušnje. Če smo prepričani, da mi vadba preprosto ne gre, tako prepričanje postane čvrsta resničnost, za katero mislimo, da je ne moremo spremeniti.

Ko se znebimo takega prepričanja, nam postane jasno, da pri vadbi ni ničesar dobrega ali slabega, pa tudi zmagovalca ali poraženca ne. Vadba je del svetega razmerja, ki ga imamo s telesom. Z gibanjem lahko izrazimo hvaležnost, da smo živi. Ni nujno, da vaje izvajamo brezhibno, in ni treba biti ne hiter ne močan.

Moramo pa krepiti zdravje s tem, da se redno gibljemo.

Dober primer za to je moja krstna botra. Pri šestinpetdesetih navdušeno teče in ima neverjetno kondicijo. Teče zgodaj zjutraj in uživa na prostem, medtem ko sonce vzhaja. Še sanja se ji ne, koliko kilometrov ali minut teče. S tekom se znebi stresa in se močneje poveže s telesom.

Ko sem tapkala, da bi se znebila starega prepričanja, da je tek kazen in da je to nekaj, česar nikoli ne bom zmogla (vsak krog, ki sem ga kdaj pretekla, je bil pravo mučenje), sem nekega novembra začela teči ob reki Hudson.

Po botrinem zgledu nisem merila ne časa ne razdalje. Nisem hitela, včasih pa sem samo hodila. Preprosto sem se začela gibati z namenom, da mi bo prijetno. Tako sem odkrila povsem nov svet, nov način, da se povežem s telesom.

Odkrila sem, da rada začutim mrzel, osvežujoč zrak na koži, da me bližina vode navdihuje in da bližina narave polepša življenje. Samo zato, ker sem pregnala obsojajoči glas iz svojih misli, je tek dobil povsem drug pomen v mojem življenju.

Od takrat je postal ena od mojih najljubših dejavnosti. Ni mi treba soditi, ali sem v tem dobra ali slaba; preprosto uživam na prostem in čutim navdih.

 

 

« Nazaj
Bodite obveščeni / Bodite na tekočem
Prijavite se na enovice in bodite obveščeni o vseh pomembnih novostih in dogodkih