Ven iz uma - Mreža življenja

14.05.2018

Ravni zaznavanja

Čeprav je človeška zavest oblika zavedanja, občutljivosti in razumevanja, je hkrati tudi oblika omejenosti.

Naša običajna, vsakdanja zavest spregleda več, kot zaobjame. Spregleda stvari, ki so izredno pomembne. Izpusti, na primer, stvari, ki bi – če bi jih vedeli – ublažile naše bojazni, strahove in vse, kar nas navdaja z grozo.Če bi lahko z zavestjo zaobjeli stvari, ki jih spregledamo, bi izkusili globok notranji mir, ker bi vsi vedeli prav tisto, česar naj ne bi.

V skladu z enim od pravil v naši družbeni igri naj ne bi poznali vseh nizkotnosti življenja. Nizkotnost po eni strani pomeni resnično podlo dejstvo, hkrati pa tudi to, kar je globoko, skrivnostno, v globinah. In prav nizkotnosti so neverjetno pomemben vidik obstoja, ki ga naša vsakdanja zavest spregleda.

Naši čuti so izbirni. Poleg tega zaznavamo le ozek razpon občutkov, zato zgrešimo ogromen spekter vibracij zunaj njega – vesoljske in ultravijolične žarke, žarke gama in tako dalje. To velja tudi za tisto, kar so naši instrumenti sposobni zaznati; obstajajo vibracije, ki jih celo instrumenti ne zaznajo.

Vesolje je obsežen sistem vibracij, ki je poln neskončnih možnosti. Ko igrate na harfo, pri tem ne pomikate prstov naprej in nazaj po vseh strunah. To bi zvenelo grozno. Izberete določene strune v vzorcu, nato določene tone in ti predstavljajo vzorec. Hkrati pa so neločljivi temeljni del harfe tudi strune, ki jih izpustite, in toni, ki jih ne zaigrate.

Kaj ste torej izpustili? To je popolnoma osnovno vprašanje za vse nas. Osredotočeni ste na določene stvari, ki predstavljajo vaše razmišljanje o vsakdanji resničnosti. Izločite določene ljudi, vidike stavb, dele pokrajine in neba. Svet dejansko vidite kot zbirko precej ločenih stvari in dogodkov. Vendar ste nekaj izpustili – nekaj ste pozabili. Ne govorim o vaših hlačah, lasulji ali očalih, ampak o nečem resnično bistvenem. To smo vsi pozabili. In eden od načinov, kako lahko to ponovno odkrijete, je, da si zastavite vprašanje: »Kdo sem?«

Na to lahko odgovorite: »No, sem Pavel Janežič.« Ali kakor koli vam je pač ime. Jaz pa vztrajam in rečem: »Ne, ne, ne. Nehajte s tem. Kdo ste v resnici?«. Morda mi boste zamerili ali pa si mislili, da govorim nesmisle ali se iz vas norčujem. Ampak resnično, globoko v sebi – kdo ste? Ker je prav to tisto, kar smo vsi zgrešili, tisto, kar smo pozabili, kar smo spregledali. Tisto, kar je pod preprogo.

To, kar so nas vse skrbno naučili spregledati, je, da je vsak od nas dejanje, funkcija, predstava, manifestacija celotnega vesolja – to, čemur bi lahko rekli Bog ali Brahman ali Tao. Prav vsak od nas je pravzaprav to, vendar se izredno spretno in zavajajoče pretvarjamo, da to nismo. In do tega lahko resnično pridemo le, če živimo na obeh ravneh hkrati. Če živite življenje svojega običajnega ega, igrate svojo vlogo v življenju, upoštevate vsa specifična pravila in tako naprej, hkrati pa razumete nizkotnosti, vidite celo sliko. Potem ste, kot temu pravim, resnično človeško bitje.

Toda večina nas živi le na običajni ravni in misli, da je to vse, kar je. Življenje zato postane dolgočasno, mi pa dobimo občutek, da moramo preživeti, zato delamo in delamo za to, da bi preživeli, naši otroci pa podedujejo ta isti odnos do življenja. In seveda se pri tem prav nihče nič ne zabava, ker se vsi kompulzivno trudimo vse skupaj preživeti in živeti dalje. Ampak, veste, ljudje se naveličajo in čutijo, da tako ne morejo živeti, zato se nekateri odločijo oditi in naredijo samomor. Kar je na neki način smiselno. Kdo pa si sploh želi živeti s takšnim odnosom do življenja?

Seveda pa ni treba, da je življenje takšno. Sploh ne. Življenje je lahko zelo radostno in spontano. Taoistična beseda za naravo pomeni »samo po sebi« – torej, da je narava spontana, neprisiljena. Ni je treba prisiliti, kar zgodi se.

Nekoč sem se v New Yorku udeležil predavanja mojstra zena, ki sem ga poznal. Celoten dogodek je bil precej svečan – oblečen je bil v svečana zlata oblačila in sedel pred oltarjem s svečami in svečano mizico za svete spise. Mojster je na osnovi neke sutre predaval skupini zelo pobožnih zahodnjaških privržencev. Rekel jim je: »Temeljno načelo budizma je brez namena. Nenamernost. Ko je Buda moral prdniti, ni rekel: 'Ob devetih bom izpustil prdec.' Prdec se je zgodil sam od sebe.«

Stvar se torej zgodi sama od sebe. Prdcu ni treba reči, naj se zgodi – s tem ga obvežete. To je tako, kot če otroku rečete, naj pride odigrat svojo igro pred množico sorodnikov na zahvalni dan. Otrokom je izredno neprijetno, če jim to naredite. To je težava vsakega umetnika – plesalcev, glasbenikov, slikarjev in ostalih –, saj se umetniki preživljajo z igro. In naučiti se igrati na zahtevo, zlasti v javnosti ob točno določenem času, ni enostavno. Moj prijatelj, Saburo Hasegawa, tej domislici pravi »obvladano naključje«.

 

« Nazaj
Bodite obveščeni / Bodite na tekočem
Prijavite se na enovice in bodite obveščeni o vseh pomembnih novostih in dogodkih
e-novice
IzBrane e-novice
Prijavite se in si polepšajte dan