Zahodni kanon

V tej knjigi avtor preučuje šestindvajset piscev, seveda z določeno mero nostalgije, saj poskuša opredeliti kvalitete, zaradi katerih so postali v naši kulturi kanonilni oziroma merodajni. V Bollomovem Zahodnem kanonu, pa tudi v obsežnem seznamu na koncu knjige - to je najbolj kritiziran del knjige - ne bomo srečali nobenega slovenskega imena, prav tako ne nekaterih imen svetovne književnosti, za katere se nam sicer zdi, da bi vanj sodila. Bloomu delo v prid govori le dejstvo, da kanon zanj ni zaprt, temveč odprta struktura: kanon sam je pač podvžen kanonizaciji, ki jo prinaša čas prihodnji.Harold Bloom (1930) se je rodil v New Yorku, zadnjih nekaj desetletij pa predava na Yalu. Zaslovel je s knjigo 'Tesnoba vplivanja', ki je izšla leta 1973 (v slovenskem prevodu leta 1999). Napisal je več kot dvajset knjig in nekaj sto razprav ter spremnih besed, njegovo najbolj odmevno, tudi kontroverzno delo pa je 'Zahodni kanon' (1994). V dobi plenetarne politične korektnosti in idelogije multikulturalizma izziva kajpada že z naslovom knjige. Vanjo je uvrstil šestindvajset 'kroničnih' avtorjev in jih - s pomočjo Vicovih izrazov - razvrstil v tri velike skupine. Junaki aristokratske dobe so - ob Shakespearu, 'središču kanona' in obenem, po globokem Bloomovem prepričanju, nedosegljivem merilu za vse kandidate za vstop v kanon - Dante, Cervantes, Montaigne, Moliere, Milton, Samuel Johnson in Goethe, velika imena demokratske dobe so Wordsworth, Jane Austen, Whitman,... Kanone določajo sami pisci, umetniki in skladatelji, ko gradijo mostove med močnimi predhodniki in močnimi nasledniki.Bloom je prepričan, da zahodni kanon ni nikakršen 'program za družbeno rešitev'. Ravno nasprotno. Bloomov program je poudarjeno individualističen: 'V kanon se lahko pelješ le z estetsko močjo, ki jo v prvi vrsti sestavlja posebna zmes: obvladanje figurativnega jezika, izvirnost, spoznavna moč, vednost, bujno izražanje.''Človeka ne moreš naučiti ljubezni do velike poezije, če pride k tebi brez nje. Kako lahko naučiš nekoga samotnosti? Pravo braje je samotarska dejavnost in z njim se nihče ne nauči postati boljši državljan. Morda se bralne dobe - aristokratska, demokratska, kaotična - zdaj bližajo končni postaji, prerojeno teokratsko obdobje pa bo skoraj izključno ustna in vizualna kultura.'