7 kg do sreče - 3.del

V pričujočem delu Mara praznuje 60 let. Gre za še vedno hudomušno branje, v katerem pa ne manjka preobratov, refleksij o minevanju, a tudi trpkih spoznanj na poti osvobajanja ženske, ki navkljub zrelim letom, ko bi naj se človek pregovorno začel umirjati, pogumno (po)išče svoje korenine in dom.

»Kdor zna, pač zna! Mara Vodopivec ne vedno, kljub šestdesetim in tik pred penzijo. Zato pa zna pisateljica Maja Gal Štromar, igralka, prevajalka, mojstrica djotiša, učenka psihoanalize, dramatičarka, nekoč ljubica in zdaj žena, skratka, ni da ni, izkušenj zvrhan koš, ki ga naloži na hrbet svoje »drama queen«. Mara je že utrujena, a še vedno išče odgovore, kdo sem in zakaj sem na tem svetu, jebemti Freuda! Smešno, sarkastično, ganljivo, presunljivo se zmešajo v koktajl, ki se ga prebere na dih. Ker kdor zna, pač zna!«
- Manca Košir

»Maja Gal Štromar je v novem literarnem kolač(ž)u zapekla tako različne sestavine in arome, da bi manj spretni kuharici vse skupaj lahko razpadlo na prafaktorje. Njena glavna junakinja Mara, zdaj psevdopisateljica in psevdobabica, ki se na trenutke počuti ohlapno kot znucana, slabo oprana krpa na sušilni vrvici sredi tramontane, pa vendarle deluje kot lepilo in kvas. Skozi njeno doživljanje namreč vse te sestavine bujno vzhajajo in se povežejo v navdihujočo celoto. Kljub vsem tegobam staranja, ko za moške na ulici postaja nevidna in tudi sama beži stran od lastnega odseva v zrcalu, Mari uspeva iz dneva v dan prebujati in ohranjati živost. Kaže nam, kako starejša leta ne prinašajo nujno le usihanja, temveč so lahko tudi pristajališče za metulje, ki prinašajo spodbude za spravo in sporočila božanskosti.«
- Mag. Miran Možina, psihiater in psihoterapevt

»Pa smo dočakali še zadnji del odmevne trilogije 7 kg do sreče! Naj takoj poudarim, da gre za žanrski hibrid, ki spretno krmari med dramo, ljubičem in psihološkim romanom. Z družbeno kritičnim komentarjem podprti odlomki se izmenjujejo z reminiscencami iz otroštva, knjiga ohranja ritem pripovedi s podnaslovljenimi poglavji iz življenja sveže zakoličene šestdesetletnice, ki se prebija med psevdo vlogami svojega življenja in odnosi s številnimi liki v njem. Širša, pogosto ironizirana družbena dinamika v posameznih poglavjih daje toku pripovedi še dodatno težo. Avtoričin izbrušen, bogat jezik dobro podpira Marin notranji tok zavesti, duhovite pasaže pa omilijo ponekod trpke fragmente pripovedi. Samega dogajanja ni v izobilju, so pa zato v bližnjem planu medosebni odnosi z možem Jakobom, mamo Rožo, Jakobovim sinom Aglajem, nekdanjo prijateljico Dragano in psevdo vnučkom. Kot se za novodoben svet spodobi, obiskuje glavna junakinja psihoterapijo, ki ji ravno tako ne more postreči z vsemi potrebnimi odgovori na določena vprašanja. Prav zato se, kot je običajno v življenju, vsi zapleti ne razpletejo do potankosti, nekaj tega ostane nedorečenega, denimo, Alejandrova vloga in dokaj svetla napoved Marine in Jakobove prihodnosti, da o vpisu na študij v zrelih letih sploh ne govorimo.

Avtorica ne skopari z brezkompromisnim razgaljanjem staranja. Prav tako gre mestoma za grenko refleksijo o minljivosti. Tretji del 7 kg do sreče ni pamflet iskanja poti do vznesene sreče, Marina pozicija je namreč drugačna, nosilka zgodbe je - oziroma še bolje – ona je zgodba sama; preboj doseže že z ubesedenjem različnih dejavnikov, s katerimi se spopada: zakonskih tegob, odnosa z dementno materjo, raznih polen pod noge v poslu in zasebno, odnosov z bližnjiki in s sabo. 
Težko je biti Mara, zlasti odkar je po besedah psevdo vnučka Lana Bog dal odpoved in se mora človek na tem svetu znajti, kakor ve in zna. In zato ostaja Mara na slovenskem knjižnem trgu brutalno iskren zapis o iskanju sreče v polju nikdar izpetih bojev s tesnobo, stisko in lovom za smislom življenja.«
- Janja Vidmar, pisateljica