A je to, to

»Njihov svet se je sesedel zaradi alkohola, zavožene ljubezni, živčnega zloma, stresa pri delu ali neuspelih finančnih vlaganj. Po tistem niso več to, kar so bili. Ljudje, ki niso doživeli česa podobnega, mislijo, da se njim kaj takega ne more zgoditi. A se jim lahko. Od danes na jutri.«

»Je možna kombinacija več faktorjev?«

»Seveda je. Zakaj ne vprašaš naravnost, ali so nori? NISO! Še zdaleč ne! To, da živijo pri nas, še ne pomeni, da so. Drugačno obnašanje, prikrit strah in iskanje krivca spremlja skoraj vsako bolezen. Nori pa niso, sploh ne! Vedo mnogo več, kot bi jim človek pripisal, čutijo pa, da niso čisto taki kot bi morali biti. Zase ne znajo poskrbeti, z denarjem se ne znajdejo. Ampak nori niso!«

Rudi Jakovac (1941) je po poklicu ekonomist. Dokler ni osnoval svojega podjetja za izdelavo luči, je zamenjal nekaj služb. Veliko je potoval. Takoj ko se je upokojil, je delal kot prostovoljec na telefonu Klic v sili, pri društvu Hospic in na Onkološkem inštitutu v Ljubljani.

Zakaj prebrati to knjigo? 

Zato, ker naš svet ni tak, kot nam govorijo; včasih je bil v Rusiji uspešen tisti, ki je posedoval čim več duš, danes pa tisti, ki ima v lasti visok znesek na banki. 

Zato, ker nihče ne računa na nepričakovano, v življenju pa se vedno zgodi kaj drugega, kot pričakujemo. 

Zato, ker bi moralo ljudi skrbeti, če jim kdo reče, naj jih ne skrbi in da je vse v redu. 

Zato, ker je vsak od nas normalen na svoj način in se ne zaveda, da nosi v sebi svojo psihično anomalijo. 

Zato, ker so tako imenovani nori ljudje sposobni logike in ugotovitev, ki bi jih lahko pripisali bolj pametnim, kot smo mi.

Odlomek iz knjige:

»Veš, kaj pomeni, da gre svet naprej?« me je hlastno vprašal. »To, da gre nazaj. Poglej: Američani so požgečkali en atom in sprožili atomsko bombo, Truman je sporočil narodu, da imajo bombo, ki deluje z elementarno silo vesolja, ljudje pa so postali pošasti. Mislili so, da delajo dobro. Da gredo naprej! Naprej? Problem ni, kdo bo zmagal, ampak izgubil in potegnil svet za seboj. Drugačno zavest in več avatarjev bi potrebovali,« je zagodel.

Pogovor z avtorjem:

- Komu je knjiga namenjena? Če bi rekel, komu, bi s tem nakazal, komu ni. VSEM je namenjena. Norost spoznaš, ko si zunaj nje, je rekel nekdo, ne vem več kdo. Vsi bi se morali vsake toliko zamisliti nad tem, kaj se komu dogaja. Morda se ravno tistim, ki jim je to treba. Razlag je vse polno.
Zakaj ste jo napisali? Ne vem, s kakšnimi nameni pišejo ljudje v Sloveniji knjige. Zaradi denarja verjetno ne. Zaradi slave? Pri nas ljudje ne slavijo pisateljev. Kaj si oni mislijo o sebi, to je njihova stvar. Zakaj, ne vem. Izgovorov je veliko, ampak na koncu so to še vedno izgovori. Mogoče zaradi zadovoljstva, mogoče zato, ker je pisanje knjige prijetno delo. 

- Kakšno je sporočilo knjige? Moja knjiga je zgolj besedilo, ki da bralcu vsake toliko kakšno misel. Ne razlaga, kako se spremeniti ali postati nekaj, o čemer ljudje sanjarijo. Pod knjigo, naphano z navodili, se ne bi podpisal.

- Od kod ste črpali navdih za pisanje knjige? Prostovoljno delo zna biti soliden navdih. Pod pogojem, da se ga ne opravlja zato, ker je prostovoljstvo trenutno popularno. Pri tem delu lahko človek veliko da, še več pa dobi. Odvisno od tega, kako gleda na življenje.

Rudi nam je ob pogovoru zaupal še: Med pogovori z ljudmi sem na Onkološkem inštitutu naletel na zanimivega človeka. Bil je blizu devetdesetih, zadnji preživeli iz bolnišnice Franje. Veliko sva se menila. Med vojno je skoraj tri leta z orožjem spremljal Franjo, ko je obiskovala ljudi na domovih. Po koncu vojne je šel v Avstralijo in hodil domov na obiske. Ko sva se menila na bregu Ljubljanice, mi je velikokrat rekel: »Vedno sem nekaj iskal. Kaj, nisem vedel.«