Adolf in Eva

Urejen stanovanjski blok z balkoni v cvetju. Zelenice so pokošene, grmički cvetoči, med klopcami se sprehajajo siti in zadovoljni upokojenci. Prizor je idiličen le na videz, saj se v zatohli dnevni sobi spalnega naselja – sovražna propaganda bi rekla, da gre za »tipična socialna stanovanja« – skrivajo stari znanci zgodovine: stoletni blefer, zguba in lenuh Adolf Hitler, imenovan tudi Dolfi, njegova (skoraj) ljubljena in (dosledno na blond) poblajhana Eva ter kopica njunih (ne povsem) zvestih pribočnikov Joseph in Magda Goebbels ter Hermann Göring, ki si čas krajšajo v bližnjem pajzlju svojeglave Leni Riefenstahl.

Kot bi se vojna nikoli ne zgodila, kot bi se zgodovina neopazno sprehodila mimo njih, da zdaj živijo takole zakrknjeni v časovni zanki (za kar je gotovo kriva Eva, kdo pa drug!). Kujejo zarote, skačejo čez plote, predvsem pa vedno znova trčijo ob največjo oviro svojih zavojevalskih ambicij, skrivnostnega soseda, priseljenca iz sumljive balkanske države … Pri tem lahkotno kot priletne dame in postarani kavalirji iz operete graciozno (z občasnimi spotiki) znova in spet in ponovno obračajo liste svojih fiktivnih življenj.

Iz knjige:

Evi je sicer jasno, da njen mož že ve, kaj dela, Eva mu popolnoma zaupa. Dolfi točno ve, kateri narodi vse so za iztrebit. A kar se tiče mode … Tu se pa Eva ne da. Evi je jasno, da njen soprog, ki je tako pameten, o modi nima niti najmanjšega pojma

V tem trenutku pa nismo več v častivrednem meščanskem salonu, kjer se še kako pozna skrbna ženska roka, ampak v zanikrni podstrešnici nad lokalnim bifejem Lili Marleen, v zasilni spalnici, ki jo uporablja lastnica Leni Riefenstahl, nemarna deklina, domišljavka, ki se veselo požvižga na občeveljavni 3K (Kinder, Küche, Kirche). Bogato in nespodobno je potetovirana, edina izpisana beseda med bohotnimi risbami pa je Leni. Leni po hrbtu, Leni na laktu in Leni v dekolteju. Ampak Josepha Goebbelsa, ki je pravkar na obisku, njene značajske hibe (trenutno) prav nič ne motijo, zaposlen je namreč z raziskovanjem, ali ima Leni še kje drugje, še na kakšnih, recimo temu skritih mestih vtetovirano svoje ime. To bi sicer lahko že vedel, saj je raziskoval že neštetokrat, in lahko bi si tudi zapomnil, a pozabljivost, kot vidimo, ni vedno tragična.

Lucija Stepančič je restavratorka, literarna kritičarka, avtorica številnih slikanic in stripovskih romanov, njena zbirka kratke proze Prasec pa tak (2008) je bila nominirana za nagrado fabula, zbirka Tramvajkomanda (2016) za nagrado novo mesto, njen roman V četrtek ob šestih (2011) pa za nagrado kresnik.