Afriški dnevnik neke belke

Dom je tipično afriško dvorišče z vso potrebno in nepotrebno kramo, drevesi, živalmi in seveda ljudmi. Na koncu je tradicionalna skupna kopalnica pod milim nebom, vendar je lepo nadgrajena s straniščno školjko namesto samo luknje v tleh. Na dvorišču na veliki plastični rogoznici in okoli nje na pletenih stolih sedijo ženske. Vse so videti prijazne. Malijskih žensk se včasih malo bojim, ker te znajo v momentu nadreti ali pa so lahko videti nezainteresirane in zaničljive. 

Seveda ne vse, in te tukaj so videti prijazne. Pomaga tudi, da je Gérard njihov prijatelj, jaz pa njegova gostja. Ena si z velikim nožem čisti ostanke kane s stopal, druga češe lasuljo v naročju in si jo potem vešče namesti na glavo. Še bela bluzica in torbica; v službo gre. Gérard se objema in poljublja vsepovprek.

O knjigi:
So knjige in so Knjige.

Pri prvih piše um, pri slednjih ubeseduje srce.

V čem je razlika? Težko povem, ampak začutiš, ko bereš Afriški dnevnik neke belke avtorice Tine Sovič. Nekaj neotipljivo pristnega in iskrenega je v Tininem načinu ubesedovanja. Kot te zmore s svojim igranjem afriške djembe ali buče ritmično pospremiti v strastni, divji del tvojega bitja, tako te z besedami popelje med različne kulise malijske realnosti tako doživeto, da si dejansko tam z njo. Ob tem spoznaš obraze Afrike, kakor jih je avtorica – pravzaprav njena »literarna verzija« Klara – doživljala na enem od svojih obiskov te celine. Kaj jo je poslalo na pot?

Povabila na koncertiranje s tamkajšnjimi glasbeniki na porokah, za videospote in različne publike, kar zna početi odlično.

Klic duše, ki se tam počuti prav tako ali skoraj še bolj doma kot v slovenskem mestu, ki mu sicer pravi dom in jo je sooblikoval v osebo, kakršna je.

Sproščena prijateljstva, tisoče neubesedljivih utrinkov tiste kulture, prvinski utrip mest in narave, ki jo vsakič drugače prevzamejo, objamejo in spremenijo.

Želja po prepletanju z zelo drugačnimi ljudmi in vrednotami, kar sproža (pogosto bočeče) razpade iluzij in popelje v transformacijo, zdravljenje srčnih ran.

Ljubezenska epizoda z grenkim priokusom, ki se vije skozi druga doživetja in je morda znana še komu, ki se je zaljubil v osebo iz bistveno drugačnega okolja.

Vse to in še kaj sestavlja unikatno, pa hkrati univerzalno človeško zgodbo, ki se začenja že na naslednji strani … prepusti se ji. Sčasoma spoznaš, zakaj te je pritegnila, s katerim spoznanjem se lahko poistovetiš ter kaj se lahko iz Klarine iskrenosti naučiš o svetu in sebi. Resda ne gre za povsem avtobiografski roman, kar pa niti najmanj ne zmanjša prepričljivosti pripovedi in zanimivosti spoznanj neke belke v Afriki.

Izpostaviti se z odprtim srcem drugačnostim druge kulture in se hkrati vreči v vrtinec ljubezni … morda bi tako lahko na kratko opisala Klarino zgodbo. In to še zdaleč ni preprosta zadeva. Je hkrati najbolj surova in skrajno osvobajajoče poteza; izberejo jo predvsem tisti ljudje, ki zaupajo, da Resnica vedno osvobaja. Moje spoštovanje avtorici, dragoceni prijateljici Tini, da je svoj (in Klarin) »proces rasti« med afriškimi kulisami tako subtilno in ranljivo zaupala vsem nam.

- mag. Mea Valens

Tina Sovič je glasbenica, poučuje afriška tolkala in organizira mednarodni glasbeni projekt Maribum Afriqui. Njeno glasbeno ustvarjanje je povezano predvsem z zahodno Afriko. Igra (se) v različnih glasbenih zasedbah, glasbeno sodeluje v lutkovnih in drugih predstavah.