Algoritem sreče

Algoritem sreče bralca v samosvojem slogu lahkotno spominja, da ob določenih pogojih vsak lahko ujame zlati val uspeha. To je motivacijska literatura, ki v bralcu vzbuja refleksijo o poslanstvu, drznosti, sanjah in algoritmih, ki smo jih podedovali in zaradi katerih smo (to), kar smo. 

Avtoričino pisanje je zaznamovano s filozofsko-teološko-ezoterično dialektiko, ki ji je kot sociologinji kulture zelo blizu, predvsem pa z lastnimi izkušnjami, kar delu doda osebno noto in avtentičnost.

Kadar človek v nekaj verjame, oddaja prav posebno energijo. Vibracijsko se usklajuje na želeno. To je dober mehanizem, tudi v primeru, kadar ga uporabljamo nezavedno. Dejstvo je, da nobeden ne bo dobil tistega, kar hoče in si želi, sila vesolja deluje tako, da prejemamo stvari, s katerimi smo vibracijsko v sozvočju. Z drugimi besedami, dobimo to, kar smo mi sami, in ne, kar bi hoteli.

Iz knjige

Tako sta se Kajmak in Marmelada odpravila na nenačrtovano potepanje po Švici. 

Čudovito je bivati v dvoje.

 Tvoj steber je ob tebi, trajnica v življenju, ki ostane, kadar vsi drugi odidejo. 

Nekdo, ki ostane, kadar narediš napako in v manj sijajnih dnevih, ko si bled, bolan in prav nič privlačen, utrujen od boja z življenjem ali žalostjo in komaj čakaš, da vidiš ta zlati atom in mu kot lomljiv paket predaš shitty scenarije, na katerih je oznaka pazi, lomljivo!

On je opazil delikatno oznako, ampak nič zato, nesebično rešuje zadano, pa naj stane, kar hoče. Ljubi te v vseh različicah, ki jih vsaka oseba ima nešteto.

»Ljubezen je slepa in lepa.«

Nekje med razmišljanjem o tovarni fikusov in vseh dejavnikih, ki gredo lahko narobe do dvojke, fokus počasi razvodeni in me spretno naskoči že naslednji jutranji fuck. 

Glej ga zlomka, kako čas hitro beži, sprašujem se, če vsem tako ali samo meni, o ne, že spet smo petnajstega v mesecu. Kako hudiča pri vseh zastavljenih ciljih in drznih načrtih plačati obrok za avto?, ampak fuck, res potrebujem ta kup pločevine, zato da si malo dvignem vibro in samozavest pa da lahko naglas pojem in preklinjam, ko me nihče ne sliši. 

Bog, kako to dobro dene! Rdeči štikli, minica in preklinjanje v sebi imajo nekaj povezovalnega ter lastnosti pravega afrodiziaka. To je gong čistega materializma, ko se namesto na šarm, poezijo in vino počasi začneš paliti na pločevino in drage minimalistične cunjice.

Vsakič, ko imam dilemo ali težko odločitev pred seboj, slišim, kako me šepetalke zgodb, kličejo in vabijo na sprehod, kjer v opojnem ritmu dvojine obiskujemo skrite kotičke, premlevamo pretekle zgodbe in tiste, ki jih ustvarjamo v tem danem času za prihodnost.

»To, o čem danes razmišljaš, v veliki meri oblikuje tvoj jutri.«

Ko molče, z umirjenim ritmom srca, opazuješ okolico in njene obrise, obenem soustvarjaš simfonijo, si del skupne mandale, ki ima svoje barve in oblike, ki jih še najbolj renomiran slikar ne bi mogel popolnoma prenesti na svoje platno, čeprav je v zgodovini umetnosti bilo nekaj izjemnih poskusov.

Včasih sem skrbno premišljevala o tem, kaj si lahko privoščim in česa ne. 

To je najbolj dolgočasna igra na celem planetu, ki se pogosto konča z negativnim magnetizmom, ker usmeriš energijo ravno na tisto, česar nimaš ali ne moreš imeti. Ob tej misli se iskreno zasmiliš samemu sebi, in čeprav se ne zavedaš, si ravno kupil vstopnico za prostor različic, kjer kraljujejo negativni scenariji.

Druga misel moje ljubezni, s katero sva jadrala po nemirnih vodah, po burjah in bonacah, in vse to družno premagala, je velik fuck, Švica je zares draga, njegov priljubljeni dojenček, to je dragi bančni račun, bo doživel hud udarec, to je jasno in po vsej možnosti neizogibno. Hudomušno se smejim, po tolikih letih skupnega bivanja tiho in zavestno prestrežem vsako njegovo misel, kot vrhunski radar.

Če si vesel in ljubiš življenje, boš dobil Limoncello, miren, grenek in popolnoma neopazen, ki te bo samo s svojo introvertirano navzočnostjo v hipu prizemljil kot težko kladivo. Zdaj mi je končno jasno, zakaj pari v stilu kajmak in marmelada po svoje spadajo skupaj, tudi ko se vsi zunanji opazovalci z začudenjem sprašujejo, kaj za vraga za ena kombinacija je to, kaj ta vidi na njej in obratno …

MARELA LOVREC je pisateljica in blogerka, ki tako v literaturi kot življenju zavestno osvetljuje samo dobre parametre. Diplomirala je na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter si pridobila naziv univerzitetna diplomirana sociologinja kulture, kroatistka, srbistka in makedonistka. Je žena, mati, hči, sestra, prijateljica in podjetnica, vendar nekje globoko v sebi ustvarjalna tehtnica, ki z romantično željo po ravnotežju že od malih nog občuduje harmonijo in mnogovrstnost sveta. Delala je v mednarodni diplomaciji, izobraževanju ter na evropskih in mednarodnih projektih.