Angeli

Zadnja Pavčkova zbirka ne govori o nadnaravnih bitjih iz nebes, temveč je v svoji virtuozni pesniški igri in igrivosti čudovita hvalnica največji dragocenosti, ki jo imamo  - življenju.

Zdaj pa je že tako, da pesniki likvidirajo srce –
nobenega srca več v nobenem verzu, nobene romantike, jaz pa hočem
še in še novo srce za nove podvige, za nove brige, za nove verige,
zvezane okrog tega ali onega dekleta, in biti mali sladki suženj.
Tone Pavček

Očetovi angeli

Angeli mojega očeta me preletavajo od dneva, ko očeta ni več, vedno pogosteje in vedno bolj zavezujoče. Vsak dan njegove dolge bolezni so ga spremljali in v najbolj težkih trenutkih, ko se je telo borilo z bolečino in pljuča s hlastanjem po zraku, se mi je zazrl v oči in njegov kazalec mi je pomignil, da mi mora še nekaj važnega povedati, preden bi njegov močni glas zamrl. Ničkolikokrat sem se napeta in solzna sklonila k njemu in prisluhnila naročilu, naj poskrbim za Angele. V strahu, da bi glas potihnil, sem se stisnila čisto blizu obraza in vedno mi je z istim žarom, predanostjo in skrbjo naročal, naj jih nesem v tisk. V Mladinsko knjigo, da konča, kjer je začel. Naj bo lepa knjiga in naj izide na Prešernov dan 2012. Seveda bom, sem vedno odvrnila, prej boš naredil korekture in pregledal ilustracije, pa na predstavitev boš šel. Navadno se je nasmehnil in dodal, morda pa res. Ti prizori so se ponavljali iz meseca v mesec vse leto, vrteli so se kot star mlinski kamen, ki melje življenje in ga spreminja v prah. Kljub vsemu hudemu sem slutila, da imava še čas. Slutila tudi, da obilni zimski sneg leta 2010 ni njegova zadnja bela odeja. Ne, ni ga vzel lanski sneg, vzel ga je prvi letošnji 20. oktobra. S čisto mladimi, živo modrimi očmi je strmel vanj.
Kaj gledaš, dedo?
Popolnoma jasne, čudežno mlade oči na izmučenem obrazu so žarele kot nikoli doslej. Poprej je doživel še zadnjo pomlad, poletje in jesen, vedno na robu smrti in vedno s peresom v roki. Pisal je svoje nove, zadnje angele...

Saša Pavček 

Pravijo, da ima vsak
svojega angela.
Moj je čisto meni enak:
nikoli ga ni doma.

Ko ga kličem, ga ni.
Ko ga iščem, ga ni.
Ko sem priden, ga ni.
Morda ga pa sploh ni.

A včasih se kar pojavi.
Če sem tiho, pozdravi,
če grd, me krcne po glavi
ali pa nogo podstavi,

da kot prava neroda
na suhem po tleh zgrmim.
Tako se igra. Škoda,
da jaz se ne morem z njim.

Tone Pavček (1928–2011) je bil pesnik, esejist, prevajalec in urednik. Sodi med najvidnejše pesnike generacije, ki je vstopila v slovensko književnost po koncu druge svetovne vojne.

Po maturi na klasični gimnaziji se je vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani in leta 1954 diplomiral, vendar pravne službe nikoli ni opravljal. V letih 1955–1957 je bil novinar pri Ljubljanskem dnevniku in Ljudski pravici, nato pa do leta 1972 novinar in urednik na RTV Slovenija. Med letoma 1963 in 1967 je bil ravnatelj Mladinskega gledališča v Ljubljani. Od leta 1972 do upokojitve leta 1990 je bil odgovorni urednik Cankarjeve založbe, med letoma 1979 in 1983 je bil tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev.

Uveljavil se je tudi na družbenem in političnem področju, zlasti v času osamosvajanja Slovenije. V letih 1986–1990 je bil poslanec slovenske skupščine in je na množičnem zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani leta 1989 prebral Majniško deklaracijo. Bil je Unicefov ambasador, od leta 2001 izredni, od 2007 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Vse življenje se je posvečal literarnemu ustvarjanju za otroke in odrasle ter prevajanju iz ruskega (Ahmatova, Pasternak, Majakovski …) pa tudi drugih slovanskih jezikov.

V slovenski povojni književnosti se je uveljavil kot predstavnik intimizma. Skupaj z Janezom Menartom, Cirilom Zlobcem in Kajetanom Kovičem je izdal znamenito pesniško zbirko Pesmi štirih leta 1953. Sledile so še mnoge zbirke, med drugimi Sanje živijo dalje, Ujeti ocean, Poganske hvalnice, Temna zarja, Same pesmi o ljubezni … Njegov pesniški razvoj je dosegel vrh v zbirkah Dediščina in Goličava. Bil je zelo priljubljen med ljudmi, veliko njegovih pesmi je skoraj ponarodelih. Po njegovi smrti je pri Mladinski knjigi izšla zbirka Angeli z ilustracijami Danijela Demšarja.

Med njegovimi najbolj priljubljenimi deli za otroke je Juri Muri v Afriki, mlade pa so na primer navdušile Majnice in fulaste pesmi. Njegove pesmi so prevedene v številne jezike.

Med esejističnimi deli izstopajo v štirih knjigah zbrani eseji pod naslovom Čas duše, čas telesa I–IV. Napisal je tudi knjigo spominov Hiša Cankarjeve zaveze.