Apokrif

V delu Apokrif, ki ga je avtor zaradi pešanja vida le narekoval, se je namreč prof. Rebula preizkusil v novi literarni zvrsti, v spremljanju in spoštljivem dopolnjevanju evangeljskih pripovedi z lastno domišljijo, v razglabljanju o psiholoških značilnostih tako Kristusa kot nekaterih protagonistov zgodnjega krščanskega izročila.

Kdor bi si pričakoval senzacionalnih ali celo heretičnih poudarkov, bo razočaran, v besedilu pa so prisotna večna vprašanja o smislu življenja, onostranstvu, trpljenju in zlu v svetu, božjem usmiljenju in božji ljubezni do človeka ter stvarstva. Pisatelj se je tudi v teh kratkih zgodbah oddolžil še lepoti narave.

Uvodno besedo je napisal Ivo Jevnikar, v drugem delu pa knjigo pomembno dopolnjuje akademik dr. Milček Komelj, ki je privolil v objavo govora, pravega celovitega eseja o pisatelju Rebuli, ki ga je prebral na žalni seji Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani nekaj dni po pisateljevi smrti. Izdajo bogatijo reprodukcije del z likovnih kolonij na Sinjem vrhu Umetniki za karitas, o čemer je v knjigi tudi zapis njihove pobudnice in ravnateljice Škofijske karitas Koper Jožice Ličen.

Iz knjige:

»Domišljija je lahko doma kjerkoli. Lahko je doma v prihodnosti med astronomskimi podvigi. Lahko je doma v preteklosti, v rimskem imperiju cesarja Avgusta. Lahko je doma v eni od njegovih številnih provinc, v eni najmanjših in najbolj perifernih Judej. Lahko je v njenem glavnem mestu Jeruzalemu, in sicer med zgodovinskimi dejstvi, v prizidku velikega templja, kjer se je udomila za službo Bogu lepa in mlada Judinja z imenom Marija, sicer doma iz vasi Nazaret v Galileji. Tisto jutro bi bila lahko v celici, kjer je živela, brala zvitek s Svetim pismom, si kaj pripravljala za kosilo ali že kuhala. Pa je tkala enega od obeskov za glavni oltar v templju. Blisnilo je, pa ne od neba, ampak od neke prisotnosti v podobi lepega mladeniča. Marija je takoj razumela, da ni mogel biti navaden moški, saj se ob njegovem prikazu vrata sploh niso zganila. Biti je mogel samo angel. Tako se je tudi predstavil: ' Sem Gabrijel, eden od božjih poslancev. Ne boj se, Marija, ker si bila napolnjena z milostjo, in prisluhni sporočilu, ki ti ga bom dal.'« (iz prvega apokrifa Gabrijelov obisk)

Akademik ALOJZ REBULA (Šempolaj, 21. julij 1924 – Topolšica, 23. oktober 2018) je bil klasični filolog, profesor na slovenskih šolah v Trstu, pisatelj, prevajalec, esejist, urednik, predavatelj in katoliški mislec.

Seznam njegovih del je osupljivo bogat in pisan. Več njegovih knjig je bilo prevedenih v različne jezike in je zanje prejel vrsto nagrad, priznanj in odlikovanj (nagrado vstajenje, kresnik, Latisana per il Nord Est, Prešernova nagrada, zlati red za zasluge itn.). Med njegova najbolj znamenita dela omenimo samo nekatera: romane V sibilinem vetru, Senčni ples, Zeleno izgnanstvo, Jutri čez Jordan, Nokturno za Primorsko, Ob pritoku Jangcekjanga; zbirki kratkih zgodb Vinograd rimske cesarice in Snegovi edena; dnevnike Gorje zelenemu drevesu, Oblaki Michigana (ameriški dnevnik), Vrt bogov (koloradski dnevnik), Previsna leta, Iz partiture življenja; zbirko esejev Smer nova zemlja in druge.

Zadnja leta življenja je Alojz Rebula z ženo, pisateljico in prevajalko Zoro Tavčar preživel na njunem domu v Loki pri Zidanem Mostu in ustvarjal do zadnjega, tudi ko ga je vid zapustil in je svoja dela lahko nosil le v glavi ter narekoval. Tako je bilo tudi s to njegovo zadnjo knjigo, ki je izšla prav na drugo obletnico njegove smrti. Založba Mladika, s katero je dolga leta sodeloval tako pri reviji Mladika kot z objavo vrste knjižnih del, mu je na prvo obletnico smrti posvetila dokumentarno monografijo prof. Franceta Pibernika Alojz Rebula 1924–2018.