Ati, kje si?

Knjiga Ati, kje si avtorice Andreje Goropevšek je globoko čustvena pripoved, ki raziskuje soočanje z izgubo očeta skozi oči desetletne deklice. Avtobiografsko doživetje pisateljice globoko pretresa čustva in doživljanje otroka ob izgubi starša. 

Napisana je v preprostem in razumljivem jeziku 10-letne deklice. Avtorica v zgodbi prikazuje bolečino in prilagajanje deklice, kar bralcem omogoča, da se zlahka povežejo z njenim čustvenim svetom.

Knjiga, ki nikogar ne bo pustila ravnodušnega, je odlično branje za vse, ki želijo bolje razumeti perspektivo in doživljanje otrok pri soočanju z izgubo starša.

Odlomek iz knjige:

Na vsem lepem se spomnim na očeta. Postane mi težko, pogrešam ga. Skoraj ne mine dan, da mi ne bi misli ušle k njemu. Tiho sedim in opazujem odziv svojega telesa.

Slišim klic:

»Andreja.«

»Ati, si to ti?«

Ni odgovora v besedah, le naenkrat se v enem samem trenutku zavem, da živi z mano in v meni. Sem del njega, prav toliko, kolikor je on del mene, in dokler se ga spominjam,
živi z mano. Čez obraz se mi razleze največji nasmešek, kar sem jih kdaj nosila. Položim roke na svoje srce in rečem:

»Tukaj si. Končno sem te našla.«

Živiš. Obstajaš. Si tukaj in sedaj vem, kje te najti, ko te potrebujem. V svojem srcu.

Mnenje o knjigi:

Izguba. Smrt. Občutek nemoči. Žalost. Jok.Neizbežno v našem življenjskem ciklu pride do trenutka, ko nekoga, ki smo ga imeli radi, za vedno izgubimo. Rana se nam zaseka v srce. Traja dneve, leta, da se izguba zaceli, a še vedno skeli in se sem in tja priplazi ter nam povzroči bolečino. Ko smo odrasli, razumemo. Ljudje umirajo. Vsi bomo umrli. Nekoč. Nekega lepega toplega sončnega dne ali temačnega mrzlega. Morda deževnega.

Doletelo nas bo sredi naših načrtov in upanja. Kreiranja prihodnosti. Prihodnosti, ki je ne bo več. Toda bolečina ni nič manjša, čeprav razumemo, da se bo neizbežno prej ko slej zgodilo. Tistim, ki jih imamo radi. Tistim, ki jih ljubimo. Tistim, ki jih poznamo in jih cenimo. Pa vendarle se nekako soočimo, predelamo in gremo naprej. Toda, ko izguba doleti otroka … otroka, ki ne razume, da ga ne bo oseba, ki je ni več, nikoli več objela. Ne bo spregovorila prijaznih besed, mu namenila ljubezni, mu dajala spodbude, radosti in poguma … Kako tak udarec sprejme otrok? Razumeti mora. Predvsem potrebuje odgovore na vprašanja, zakaj tistega, ki ga ljubi, ni več. Andreja je spraševala. Ko je umrl njen ati, je postavljala vprašanja. Zakaj? Zakaj se je zgodilo to prav njemu? Kje je? Kdaj bo prišel? Namesto odgovora je dobila tišino. Tišino, ki jo je zmedla.

Odrasli, ki bi zmogli in znali odgovoriti, ji niso nudili opore. Rana se nikoli ne zaceli. Rana pušča sledi globoko v prihodnost. Rana nas zmede. Namesto poguma in razumevanja se je avtorica soočila z bolečino, ki je sama dolgo ni mogla preboleti. Tudi zaradi tega je napisala svojo zgodbo.

Ati, kje si? ni le njena zgodba. Je zgodba vseh otrok, ki se soočijo z izgubo, in je zgodba za vse, ki želijo razumeti, kako zelo je pomemben pogovor. Tudi otroci razumejo. Veliko več kot predvidevamo. Naši odzivi so tisti, ki jim lahko in morajo nuditi oporo v težkih trenutkih. Čeprav težkih za nas, pa so za njih, ki ne morejo razumeti, mnogo težji.

Predvsem pa: lahko puščajo posledice in tudi jih. En sam pravilen odziv, pa bi bilo življenje junakinje knjige ne lažje, a sposobna bi se bila soočiti z izgubo. Namesto tega so se je lotili strahovi, ki so vztrajali leta dolgo. Zato knjiga. Zato Ati, kje si? Pomagala je Andreji, da je končno našla odgovore. Ne vseh in še vedno jih zbira. Toda z razumevanjem tega, kar se je zgodilo ob očetovi smrti, se je lahko soočila z odzivi odraslih, ki so do majhne deklice odreagirali na način, ki jim je bil edini poznan. Zato knjiga. Da razumemo malo otroško dušo. Da ji znamo pomagati. Da smo ji v oporo. Naj bo ta knjiga v oporo tudi vam.

- Mojca Rudolf, pisateljica