Biologija ljubezni

Ideja romantične ljubezni se je rodila v srednjem veku s trubadurji, toda ljubezen seveda veliko starejšega izvora. Smo del narave in narava se razvija že milijarde let. Privlačnost, povezovanje in navsezadnje ljubezen so resda novejši dosežki evolucije, toda izvor teh čustev sega veliko dlje od srednjega veka, ki je bil, gledano skozi prizmo geološke zgodovine planeta, pred komaj 'nekaj sekundami'. Privlačnost, sodelovanje in povezovanje so razvojne prednosti, saj so pomagali posamezniku preživeti, preživetje posameznika pa je ključno za preživetje vrste, kar je tudi glavni smisel vseh evolucijskih procesov. Čeprav drugačna od ljubezni in poželenja, je povezanost posameznika s skupino prisotna pri številnih živalskih vrstah.

Mravlje in čebele ter nekateri pajki živijo v velikih kolonijah in delujejo skupaj, kar jim pomaga preživeti in se širiti v svojem okolju. Ribe pogosto vidimo v velikih jatah, ki varujejo posameznice in zagotavljajo obstoj vrste. Pištolske kozice živijo v velikih kolonijah, v katerih je vloga posameznikov natančno določena. Če gremo še dlje navzdol po razvojni lestvici, lahko vidimo, da se pogosto združujejo celo bakterije in ima izmenjava genskega materiala med posamezniki, v nasprotju s splošnim prepričanjem, zelo zgodnji izvor.

Danes vemo, da so bakterije in praživali razvile prav posebne procese izmenjave genov, kar pomaga preživeti posameznikom znotraj vrste. Če bi bile odvisne samo od vegetativnega nespolnega razmnoževanja, bi vrste zaradi kopičenja škodljivih mutacij v genomih lahko izumirale, zato so se mehanizmi izmenjave in spreminjanja genov pojavili zelo zgodaj v evoluciji. Vse te prve oblike sodelovanja med spoloma so omogočale razvoj privlačnosti in povezovanja. To se je sčasoma pri sesalcih, ptičih in verjetno še prej pri dinozavrih razvilo v posebne odnose med samicami in njihovimi mladiči ter med moškimi in ženskimi partnerji.

A zakaj potrebujemo spolno razmnoževanje, ki se je na koncu, skozi evolucijo, pri ljudeh razvilo do ljubezni? Kaj ne bi bilo veliko preprosteje, če bi se množili tako, da bi se delili na pol? Ali odložili nekaj celic, iz katerih bi se razvilo novo človeško bitje, podobno, kot lahko iz mladike zraste novo drevo. To so vprašanja, na katera odgovarja prof. Majdič v tej analizi nastanka razvoja čustva, ki je eno najpomembnejših za zagotavljanje razvoja človeške vrste.

O avtorju:

Gregor Majdič (30. 7. 1967) je raziskovalec na področju nevroznanosti ter profesor fiziologije na ljubljanski veterinarski ter na mariborski medicinski fakulteti. Trenutno je rektor Univerze v Ljubljani. Njegovo glavno raziskovalno področje je vpliv genov in hormonov na delovanje možganov. Je avtor več kot sto znanstvenih objav in treh knjig. Z družino živi v Ljubljani.

Knjiga Biologija ljubezni je v izvirniku izšla v angleščini pri založbi Springer (2012).