Bit in čas

Vprašanje po biti, bržčas najstarejše filozofsko vprašanje, je dobilo v dvajsetem stoletju odločilni zasuk z delom Martina Heideggra.

Še več, nemara je prišlo na dan, da je določen horizont tega spraševanja, ki je dve tisočletji in pol opredeljeval veliko metafizično tradicijo, v dvajsetem stoletju doživel svoj iztek, da je bilo mogoče ugledati njegove meje in sestopiti v njegove spregledane temelje – nekaj, kar se ni zgodilo le skozi Heideggra, temveč na različnih ravneh skozi vrsto miselnih podvzetij.

Heidegger je eden najpomembnejših sodobnih nemških in evropskih filozofov. Študiral je na Univerzi v Freiburgu pod mentorstvom Edmunda Husserla, utemeljitelja filozofske smeri fenomenologije.

Tam je leta 1928 postal profesor. Imel je neizmeren vpliv na številne filozofe in filozofske usmeritve, ki so prišle za njim. Njegova dela veljajo za temelje eksistencializma, dekonstruktivizma, hermenevtike in postmodernizma.

Nekateri izmed njegovih študentov so bili Hans-Georg Gadamer, Hans Jonas, Emmanuel Levinas, Hannah Arendt, Leo Strauss, Xavier Zubiri in Karl Löwith.

Po drugi strani je seznam tistih, ki so njegovo filozofijo študirali in jo vključevali v svoja dela še daljši, med njimi so tako zveneča imena kot je Maurice Merleau-Ponty, Jean-Paul Sartre, Jacques Derrida, Michel Foucault, Jean-Luc Nancy in Philippe Lacoue-Labarthe in še mnogo ostalih.