Bonobo in ateist

To so vprašanja, na katera poskuša odgovarjati eden vodilnih svetovnih primatologov, Frans de Waal, ki se že vse življenje ukvarja s primerjalnimi raziskavami vedenja šimpanzov in bonobov. 

Večinoma se nam zdi, da šimpanze dobro poznamo. To so tiste norčave opice, ki se jim smejimo, ko stojimo na varnem pred njihovimi ogradami v živalskih vrtovih in ki znajo postati zelo nevarne, če se jim preveč približamo. Bonobov širša javnost skorajda ne pozna. Včasih so jih imeli raziskovalci za podvrsto šimpanzov, šele v zadnjih dveh desetletjih jih primatologi temeljiteje proučujejo. In presenetljivo! Razlika v vedenju prvih in drugih je takšna kot noč in dan. Ali povedano še bolj nazorno: kot med moškim in žensko; šimpanzi so z Marsa, bonobi so z Venere. Poenostavljeno bi lahko rekli, da se v teh dveh opicah, ki sta evolucijsko človeku najbližji, skriva naša dvojna narava. 

Duhovito, poučno in včasih presenetljivo pripoved o življenju in vedenju teh opic v knjigi Bonobo in ateist je avtor prepletel z zelo kritičnimi razmišljanji o izvoru in vlogi religije v človekovi moralnosti ter s pronicljivo analizo znamenitega slikarskega dela, triptiha Vrt zemeljskih naslad, slikarja Hieronymusa Boscha, ki je njegov rojak in someščan iz 16. stoletja. Frans de Waala ugotavlja, da naša morala in etika nista nekaj, kar bi nam bilo dano ali vsiljeno od boga, temveč prihaja od znotraj. Moralno vedenje se ni začelo z nastankom religije in se z njenim morebitnim odmiranjem tudi ne bo končalo. V resnici je produkt biološkega razvoja.