Božja senca

Pričujoče delo je v osnovi življenjepis sultana Selima I. (1470–1520; vladal od 1512 do 1520), ki je z osvojitvijo mameluškega Egipta, Sirije in arabskih dežel ter zmago nad Safavidsko državo močno razširil osmanski imperij in ga spremenil v svetovno velesilo. Kot dodaja prevajalec Matej Venier, pa je delo »več kot življenjepis nekega osvajalca. Je geopolitični pregled sveta v prelomnem obdobju na prehodu iz 15. v 16. stoletje, ko se je razdrobljena Evropa zaradi pretrganih trgovskih poti na Vzhod in nemoči pred vojaško superiornim Osmanskim imperijem obrnila na Zahod in začela čezmorska osvajanja.

Mikhail izhaja iz nekoliko drugačnih predpostavk, kot smo jih vajeni: zahod v njegovi interpretaciji zgodovine ni a priori nosilec zgodovinskega napredka in islam ni očrnjeni in zločinski drugi, temveč evropski enakovredna civilizacija, ki je zahodni svet nikoli ni priznal kot take, čeprav je v neštetih vidikih izoblikovala novoveško Evropo in z njo sodobni svet in je bila v obravnavanem obdobju bolj versko strpna kot krščanski Zahod.« Fascinantno delo vključuje opise spopadov med islamom in krščanstvom od grških otokov, Španije in severne Afrike do ekvatorialne Afrike, ki so se z zasužnjenimi afriškimi muslimani vred preselili v Novi svet takoj po njegovem odkritju.

Prevajalec ob tem dodaja: »Posebni poglavji sta posvečeni življenjski poti Krištofa Kolumba, ki se je večino življenja zaman boril proti muslimanskim silam na valovih Sredozemskega morja, nato pa prenesel svojo križarsko vojno čez Atlantik v Novi svet, ter uporu muslimanskih črnih sužnjev na pravkar zasedenih španskih Antilih. Zanimiva je tudi analiza Luthrovega odnosa do islama, ki ga je veliki reformator izrabljal za napade na papeštvo; sovražnik znotraj lastne civilizacije je hujši od rivalske civilizacije, enako kot je bil za sultana Selima nevarnejši šiitski Safavidski imperij kot krščanski Zahod in je z neizmerno krutostjo preganjal šiite v svoji državi, medtem ko je bil do kristjanov in Judov strpen. Izjemno natančno dokumentirana biografija je pogled iz drugega zornega kota, ki bo prevetril naše predstave o prelomnem zgodovinskem obdobju prehoda iz srednjega v novi vek.« Študija je tako nujno branje za vse, ki si želijo pogleda na temo z zornega kota, ki ga niso vajeni.

Alan Mikhail (1979) je profesor zgodovine in predstojnik katedre za zgodovino na Univerzi Yale. Uveljavil se je predvsem s svojimi deli o zgodovini Bližnjega vzhoda in svetovni zgodovini. Za svoja dela je prejel številne nagrade, med drugim nagrado Fuata Köprülüja, nagrado Rogerja Owena in nagrado Annelise Maier, ki jo podeljuje Ustanova Alexandra Humboldta za mednarodno uveljavljene znanstvenike na področju humanističnih študij in družbenih ved. Njegove prispevke objavljata časopisa New York Times in Wall Street Journal.