Čudež življenja

Knjigi na pot:

Obstajajo ljudje, ki so kot vulkani. In so kot ptice. Kot ginko.

Ni jih veliko, večinoma so se vpisali med umetnike, izumitelje, mislece, skratka za njimi svet več ni bil enak. Dostojevski, Shakespeare, Blake, Rumi, Hayam, Vivekananda, Yukteswar, Yogananda, Seyyed Hosein Nasr, Frithjof Schuon, Mozart, Beethoven, Dante, Kralj David, David Bohm, Nikola Tesla, Einstein, Platon, Aristotel, Michelangelo, Da Vinci, Ivana Orleanska, Barbara Celjska, Rudolf Steiner, Rabi Akiba, Maimonides, Bruno Gröning, Richard Bach, Saint-Éxupery …

Živijo tudi med nami. Ni jih veliko, ampak so.

So zelo drugačni od večine. Že po tem, da žarijo kot sonce na svojo okolico, ki se kopa v njihovih žarkih. Po tem, da nosijo težo številnih življenj in dogodkov, ki bi se brez njihove energije, molitve ali misli, zasukali drugače kot so se. Letalo bi padlo, ladja bi potonila, bratje bi se na smrt sprli, otrok bi umrl ali pa se ne bi nikoli rodil. Njihova energija, stopnja zavesti, je bila ključna, da so se dogodki obrnili. So kot vitezi, ki vedo, kaj je njihovo poslanstvo: kdo jih pošilja in s kakšnim namenom. Hodijo po strmejši, ožji poti in na poti opazijo zadnjega berača, pomagajo revni ženici, rešijo otroka pred nevarnostjo in se spoprijateljijo z vsakim. Kamor pridejo, ljudje postanejo boljši ljudje, ko odidejo, kolektivi razpadejo. Ne poznajo pohlepa, ljubosumja, škodoželjnosti, maščevalnosti – njih vodi poslanstvo, plemenitost, dobrota, nesebičnost, skromnost, hvaležnost in čistost srca. Vse življenje si prizadevajo za dobro človeštva in kozmosa – njim je tudi kamen svét.

Srečala sem na prste dveh rok takšnih ljudi, če ne štejem potnikov skozi čas, zapisanih in nezapisanih z imeni zgoraj. In to je velika sreča. In ni slučaj. Imela pa sem v svoji neposredni bližini dva človeka, ki sta me oblikovala v to, kar sem in kar bom. Očka in mami. Zelo drugačna od večine.

Hodila sta po poti znanja in modrosti in to skupaj, z neskončno ljubeznijo.

Njuno življenje je bil velik čudež in veliko majhnih čudežev skupaj. Vsak dan smo doživljali kot čudež – kot dar, ki ni samoumeven. Tudi pri nas, treh otrocih, sta razvijala notranji pogled – zavedanje, da je materialni svet samo ena od dveh sveč, ki jih judje prižgejo za šabat, druga predstavlja duhovni svet, svet, ki ga ne vidimo, pa je. Metafizični svet je, čeprav ga je razsvetljenstvo razglasilo za mrtvega, še vedno tam in se s fizičnim svetom še kako igra. Učila sta nas, da duh vlada telesu in da ima vse svoj globlji smisel. Da brez smeha in igrivosti ni božanskega diha. Da obstaja karmični zakon vzroka in posledice in da je črka na papirju zapisana dvojno. Življenje temelji na svetem, ki je vir vsega, kar je bilo, je in kar bo.

Knjigo bi bilo lažje pustiti v dnevniški obliki, ker so nekateri opisani dogodki na meji verjetnosti. Življenje je neverjetno, bolj kot najbolj neverjeten roman. Očka z drugega sveta pravi, da mora knjiga na pot. Da pomaga tebi. Naj bo tako.

Čestitam, mami, za pogum, ki ga s Čudežem življenja daješ bralki ali bralcu, da ta čudež sprejme in ga živi.

-dr. Eva Premk Bogataj