Drama na lovu

To besedilo, ki ga fiktivni avtor Kamišev označuje zdaj za povest, zdaj za roman, bi lahko opredelili kot kombinacijo psihološkega realizma, melodrame, kriminalnega romana in parodije nanj. Precej očitno je, da je bilo zastavljeno kot dialog z umetniško poetiko Dostojevskega, predvsem z njegovimi »kriminalnimi« romani (Zločinom in kaznijo in Brati Karamazovimi), v manjši meri pa tudi z Zapiski iz podtalja in nekaterimi dramami Ostrovskega, katerih motive in odlomke parodično preigrava.

Zgodba Drame na lovu je preprosta: sodni preiskovalec Zinovjev, ki je tudi pripovedovalec, iz ljubosumja ubije svojo ljubico Olgo, ker se želi ta iz preračunljivosti poročiti z njegovim prijateljem, bogatim grofom Karnejevom. Strukturno gre za zanimivo različico kriminalnega romana, v katerem je preiskovalec umora hkrati tudi morilec, česar pa bralec ne ve. Drama na lovu zaradi tega postopka velja za novatorsko delo: Čehov ga je namreč prvi uporabil štirideset let pred Agatho Christie v njenem Umoru Rogerja Ackroyda. 
Toda glavna vrlina romana ni njegova kriminalna zgodba, ampak psihološki poglobljen oris junaka, ki je ambivalenten: zgodbo Kamiševa je mogoče brati kot izpoved zelo pretresenega človeka, ki skuša svojo pretresenost prikriti s cinizmom in ironijo, s tem pa tudi že presega žanrski okvir.

Drama na lovu ne glede na številne žanrske prvine (ali pa morda prav zaradi njih) sodi med bolj priljubljena dela Čehova ‒ v Rusiji in po svetu je doživela sedem ekranizacij. V slovenščino je zdaj prevedena prvič.