Državljanska nepokorščina - 2. izdaja

Ko je Thoreaujev najslavnejši spis prvič izšel l. 1849 v časopisu z naslovom Aesthetic Papers, je nosil naslov »Resistance to Civil Government«, nastal pa je na podlagi predavanja iz l. 1848 z naslovom »Rights and Duties of the Individual in Relation to Government«. Trenutni oziroma najbolj uveljavljeni naslov se pojavi šele v posthumno objavljeni zbirki A Yankee in Canada: with Anti-slavery and reform papers iz l. 1866. Tretja verzija naslova, ki se tudi pogosto pojavlja, je »On the Duty of Civil Disobedience« in je aluzija na poglavje »On the Duty of Submission to Civil Government« iz knjige Principles of Moral and Political Philosophy britanskega klerikalca Williama Paleyja, na katero se Thoreau v spisu sklicuje.

Ta pestrost za prevajalca predstavlja dilemo, saj se je potrebno odločati med zvestobo izvirniku in najbolj poznanimi opcijami: za prevod »državljanska nepokorščina« smo se naposled odločili predvsem zato, ker je spis pod tem imenom – ki je v družbeno-politični misli postal pojem – najbolj znan in ga bralci tako najlažje najdejo.

Toda s to odločitvijo se pojavi nov zaplet, ki vznikne skozi vprašanje prevajanja besede »disobedience«: v prvem slovenskem delnem prevodu teksta, ki ga je za anarhistični zbornik Antologija anarhizma II iz l. 1986 (Ljubljana, Krtina) pripravil prof. Božidar Kante, odlomki nosijo naslov »Državljanska neposlušnost«. To je smiseln in v slovenskem jeziku skoraj enako uveljavljen prevod kot »Nepokorščina« (ob tem je potrebno dodati, da SSKJ kot sinonim za obe besedi predlaga še »neubogljivost«). V našem prevodu se vendarle odločamo za »nepokorščino«, in sicer iz dveh razlogov: prvič zato, ker je poslušanje pri Thoreauju beseda, ki ima posebno (morda bi danes lahko rekli heideggerjansko) konotacijo in njeno zanikanje bi v okviru Thoreujeve miselne konstelacije prej pomenilo kaj takega kot »nedovzetnost«, »slepoto«, ne pa »upor«. Drugič, »to obey« se v tekstu vsaj enkrat pojavi v takšnem kontekstu, da bi ga težje prevedli s »poslušati«: težko bi namreč rekli, da želod in kostanj »poslušata« isti zakon. Tako se naposled zdi, da je »neposlušnost« morda ustrezen prevod za sodobne družbeno-politične koncepte, manj pa za uveljavljeni naslov Thoreaujevega spisa.