Frekvence votlih prostorov

Frekvence votlih prostorov v sodobno slovensko družbo zarežejo še globje kot Razporeditve, zadnja objavljena knjiga Dejana Kobana. Gre za manifest posameznika, ki ne želi pridigati ali pa kazati s prstom na različne probleme, s katerimi se soočamo.

Postavljen v (družbeno precej neodzivno) krajino, kjer eksistira in diha, pisanje pesmi oz. napisana pesem pa je odraz njegovega obstoja. Je občutljiv in giblje se na robu. Morebiti želi kdaj počasi stopiti z nogo čez, vendar se vedno vzdrži. Obvlada. Uravnoteži s trenutkom. V tej knjigi je veliko trenutkov, detajlov, kopičenja slik iz vsakdana v krhke skulpture, ki stalno narahlo dihajo in vsake toliko kaj povejo. Če bi morali Kobanovo knjigo uvrstiti v kako tradicijo, bi bila to bržčas tista obrobna, uporniška tradicija, ki ji je nekoč pripadal zdaj že pokojni pesnik in rocker Brane Bitenc.

O AVTORJU:

Dejan Koban (r.1979). Izdal pesniške knjige Metulji pod tlakom (samozaložba Blablabla & Bla, 2008), Razporeditve (Šerpa, 2013) in Frekvence votlih prostorov - kjer so žirafe resen prometni problem (Šerpa, 2016). Souredil je zbornik Mlade rime ena (Založba Mohorjeva, 2011) in uredil knjigo kratkih zgodb Monike vrečar, Kdo je najel sonce (Šerpa, 2012). S svojo poezijo deluje v glasbenih kolektivih Nevemnevem, Jagvetintejagvetinte, Nimam?pojma in T_Bill_Issy.
Soorganizira slam večere Mi smo tu, večere literarnega in zvočnega eksperimenta Ignor, ter branja poezije Terceti.