Gledališki roman

Junak, prvoosebni pripovedovalec Maksudov, se med pripravami na uprizoritev svoje prve drame znajde v džungli gledališča in protislovnih interesov njenih prebivalcev. Nasprotja z umetniškim vodstvom teatra in negativni odzivi kritikov ga nazadnje spravijo v tak obup, da sprejme usodno odločitev. Skozi Gledališki roman jasno presevajo pisateljeve izkušnje z MHAT-om, ki ga je vodil Stanislavski, ena od osrednjih figur romana.

Bulgakov je začel Gledališki roman pisati konec leta 1936, toda že leta 1929 je pisal roman s podobno tematiko. To je bil roman v pismih z naslovom Skrivni prijateljici, ki je prav tako govoril o tem, kako je postal dramatik, in tudi tega ni dokončal. Ne glede na to, da se Gledališki roman očitno nanaša na zgodnje pisateljske izkušnje Bulgakova, in sicer na nastanek romana Bela garda in drame Dnevi Turbinovih, ki je zrasla iz Belegarde, naj bi bili neposredna spodbuda za pisanje Gle­dališkega romana mučni zapleti med vajami za predstavo Molière (po drami Bulgakova Zarota svetohlincev) in umik predstave z repertoarja MhaT-a (Moskovskega umetniškega akademskega gledališča). Pisatelj je takrat dokončno pretrgal z MhaT-om, ki sta ga vodila Stanislavski in Nemirovič-Dančenko, in se kmalu zatem polotil pisanja Gledališkega romana. Tudi opis vaje z Ivanom Vasiljevičem (Stanislavskim) naj bi bil parodija na eno od vaj, ki so jih imeli za Molièra.

Bulgakov je na prvi strani rokopisa zapisal dva naslova: Zapiski pokojnika in Gledališki roman, in čeprav je prvega podčrtal dvakrat, drugega pa samo enkrat, je Jelena Bulgakova, pisateljeva vdova, besedilo prvič (leta 1965) objavila pod naslovom Gledališki roman, ki naj bi bil za cenzuro bolj sprejemljiv. Ta naslov se je prijel in se še zdaj največ uporablja.