Govorica najvišjih gora

V knjigi Govorica najvišjih gora avtorica opisuje svoja doživetja na odpravah s Tomažem Humarjem: Nanga Parbat (Pakistan) in Jannu (Nepal). Avtorica nas skozi svoja doživetja, izkušnje in videnja popelje na tri alpinistične odprave pod visoke himalajske gore.

»Kaj nam lahko povedo visoke gore? Ali sploh lahko »govorijo«? Jih lahko kdo sliši? Morda celo vidi? Vse to se sprašujemo, ko se poglobimo v branje, ki nam ga prinaša terapevtka Nataša Pergar. Nataša se je med leti 2003 in 2005 udeležila treh alpinističnih odprav v Nepalu in Pakistanu kot članica ekipe alpinista Tomaža Humarja. Njena »naloga« ni imela prav ničesar alpinističnega, je pa bila nepogrešljiva pri svetovanju Tomažu o razpoložljivosti gora, ki se jih je loteval. Nataša ima sposobnosti videnja nekaj več, kot je dano navadnim ljudem. Lahko vidi človekovo energijsko telo, na odpravah pa se je preizkusila tudi v videnju najvišjih gora. Ob branju se boste prepričali, da je imela kaj videti, pri čemer pa je imel surovi svet, daleč od civilizacije in običajne komfortnosti, ki smo je vajeni v našem tehniziranem svetu, velik vpliv tudi nanjo, saj se mu je le stežka privadila. Da jo je surova narava sprejela in da se je sama vklopila vanjo, se je morala zazreti še v svojo notranjost, v svojo nezavedno sfero, ki je skrivala tudi travmatične skrivnosti.

To je zgodba o Nataši, o njenem dojemanju sveta, ki je viden in neviden in o visokih gorah, s katerimi se do takrat še ni srečala in se verjetno tudi ne bo več. Je pa tudi zgodba o prijateljstvu s Tomažem, s katerim sta si vzajemno dajala in prejemala in ta vez – kot boste lahko prebrali – se s Tomaževim odhodom s tega sveta nikakor ni končala. Čudovita gorska narava nima lepot le na zunaj, pač pa tudi navznoter. To nam govori Nataša v Govorici najvišjih gora. Vredno branja in poglobitve.«

Vladimir Habjan, urednik

O avtorici:

Terapevtka Nataša Pergar je svoje življenje posvetila tistim dejavnostim, ki so ljudem v pomoč; v želji po doseganju zavedanja, višje zavesti in zdravja. V knjigi ji sledimo vse od daljnega leta 1995, ko je v Katmanduju prvič srečala Tomaža Humarja, skozi pomoč pri njegovih hudih poškodbah vse do okrevanja in do njegovih treh odprav, ki se jih je udeležila. Pri tem se nam razkrije njun odnos, ki je sprva učitelj-učenec, ker pa je bil Tomaž zelo dojemljiv tudi za nezemeljska področja, se je odnos preoblikoval v učitelj-učitelj. Za Pergarjevo so bile odprave v tuj, odročen in človeku prav nič prijazen svet, ki je izhodišče za vzpone na najvišje gore, nekaj popolnoma novega in se ga zlepa ni mogla navaditi. Zaradi stresnega in neprijaznega okolja se je bila primorana ozreti v svojo notranjost in razrešiti travme iz preteklosti, ki so bile zasidrane na nezavedni ravni. Dežela pod himalajskimi vrhovi je ponudila precej več kot le lepe razglede.