Grozljivi gost: nihilizem in mladi

Galimberti je zelo oster in kritičen, vendar ne moralizira, ne krivi mladih samih, temveč skuša bralcu pokazati družbeni kontekst. Vse podkrepi še s citati znanih filozofov in drugih avtorjev (Nietzsche, Heidegger, Hegel, Freud …).
Ko obravnava polje drog, npr. trdi, da jih mladim ne smemo demonizirati samo kot o nečem slabem, temveč tudi o »lepih« občutjih, ki jih mamila vzbujajo. Govori o preveč permisivni družbi, kjer je prepovedano prepovedovati. Analizira depresijo v 20. stoletju, katere vzrok je bil občutek krivde zaradi kršenja norm; to depresijo je potem zamenjala nevroza zaradi nasprotja med dovoljenim in prepovedanim v »družbi discipline«, zdaj, ko smo v času, ko je vse mogoče, pa je nastopila drugačna depresija, in sicer zaradi občutka nezmožnosti in nezadostnosti, ker se bojimo, da ne bomo kos vsem nalogam.
Pravzaprav to ni samo knjiga o mladih, ampak tudi napoved, kakšen bo svet v bližnji prihodnosti: »Toda kaj bo z družbo, ki shaja brez svojih mladih? Gre samo za zapravljanje energije ali za prvi znak njenega razkroja? Mogoče Zahod ne bo izginil zaradi neustavljivih migracijskih procesov, proti katerim grmijo vsi, in tudi ne zaradi teroristične grožnje, ki se je bojijo vsi, temveč zato, ker ni dajal smisla in identitete in je zato zapravil svoje mlade generacije.«
Knjiga je bila v Italiji in izven zelo odmevna v krogih psihologov, filozofov, sociologov in pedagogov pa tudi mladih, ki jim je navsezadnje namenjena. Galimbertijev slog je jasen in jedrnat, takoj seže v bistvo in je brez nepotrebnih italijanskih barokizmov: »Seveda nihče ne gre v psihološko posvetovalnico, rekoč: ›Dober dan, doktor, zelo trpim zaradi sedanje zgodovinske krize.‹ Zato pa svetovalce dan za dnem nadlegujejo starši in učitelji, ki ne vedo več, kako naj se spoprimejo z ravnodušnostjo svojih otrok oziroma učencev, izgubo motivacije (zaradi česar se mladi zapirajo v svoje sobe in si omamljajo ušesa z glasbo), s stopnjevanjem nasilja, džojnti, ki jim zamegljujejo um in pestrijo ure brezvoljnosti. Kako naj vse te simptome povežemo z ›zgodovinsko krizo‹«?