Hohštapler

Miroslav Todorović sicer ni zgodovinar, je odvetnik in tudi pisatelj, pisatelj raziskovalec. Rodil se je leta 1941 v Kruševcu in kot pravnik diplomiral v Beogradu. Je član Združenja pisateljev Srbije in ustanovitelj Društva sodnikov Srbije. Napisal je več Romanov in drugih publikacij. Piše prispevke za tednike, dnevnike in objavlja v letierarnih in drugih revijah.

VIDOV DAN KOT USODA 

Napočil je 28. junij 1914. Srebrnkasto, opojno vidovdansko jutro je pregnalo večkrat zaznano slutnjo, da bodo Srbi morda doživeli najusodnejši dan v svoji mučni in zlovešči večstoletni zgodovini. Na zelenkasti ravnini Gazimestana, začasnem zbirališču Srbov, nastanjenih na ozemlju pod vladavino avstroogrske monarhije, po vsej Bosni in Hercegovini, na folklornem Labu in pašniški Sitnici, v pokritem preddverju z belkastim kamnom obložene cerkve Lazarice na Dalmatinskem Kosovu1 in v njeni starejši, do zadnjega kotička napolnjeni kruševski cerkvi istega imena, v posmrtnem dvornem hramu kneza mučenika na Fruški gori, okoli mrtvaškega odra presvetlega carja Lazarja, v pobožni Gračanici, po vsej stari Srbiji in takorekoč povsod, kjer živijo Srbi, se širi vonj po kadilu ter poteka proslava 525. zaporednega Vidovdana, največjega praznika srbskega rodu, praznika junaškega poraza na Kosovem polju 28. junija leta 1389, ko je »na bojnem polju padlo celotno srbsko carstvo«. V prestolnici, Beogradu, so praznično veselje in pisanost poudarjali okra-šeni balkoni, po katerih so se vile kite cvetja, vse od trga Slavije – obračališča Balkan – prek Terazij in opranih glavnih ulic Knez Mihajlove in Kralja Petra, do srednjeveške kalemegdanske trdnjave. Po ulicah, okrašenih s srbskimi zastavami in skrbno negovanimi pelargonijami ter drugim raznobarvnim, dišečim rastlinjem, so se sprehajale vzhičene dame v dolgih oblekah z ozkimi pasovi in s širokimi spodnjimi krili ter klobuki, spremenjenimi v cvetlične gredice. Prizor je bil na las podoben lepi risbi iz šolskih čitank. V osončenem beograjskem predmestju, ki so ga posebej za to priložnost prepleskali belo, so ljudje hrupneje kot kdajkoli vzklikali svobodi in osvobo-jeni svetinji, Kosovu.