Iglek: Kako se je vse sploh začelo

Slikanica Iglek ponuja nov pristop v otroški literaturi. Opremljena ni s klasičnimi ilustracijami, ampak s slikami iz rastlinskega in živalskega sveta, ki po didaktičnem načelu od znanega k neznanemu približuje bajeslovna bitja zmaje, ki živijo v času prazgodovine.

Zgodba je narejena tako, da namenoma ponuja dodatne možnosti raziskovanja določenih vsebin. Poleg tega so otroci aktivno vključeni v samo zgodbo, saj se jih ob različnih priložnostih nagovarja, naj povedo svoje mnenje, ideje, razmišljanja. S tem pa lahko postane knjiga zelo zanimiva tudi odraslemu bralcu.

V knjigi je prostor za zapis teh idej in za njihove izdelke. Vsebina zgodbe otrokom predstavlja osebnostno rast, raznolikost, empatijo, sožitje in krepitev odpornosti na težave na zabaven in subtilen način.

Bodica je bila po svoje hecna, ker je bil zmajček zaradi nje drugačen. Kmalu so ga ravno zaradi te bodice, podobne iglicam na drevju, začeli klicati Iglek. Igleka so imeli vsi radi. Iglek je bil vedno dobre volje. Rad se je smejal in igral. Nikoli ni zameril za dolgo časa. Ni se prepiral in ni namenoma nagajal prijateljem.

“Botra Želva, zakaj nisem tak kot drugi?” Botra ni odgovorila, saj je vedela, da je včasih bolje biti tiho. “Vse je bilo dobro, dokler sem bil majhen. Zdaj pa je vse pokvarjeno, drugače. Zakaj moram imeti to bedasto iglo na repu ravno jaz? Vse sem poskusil. Praskal sem jo, ščipal. Poskusil sem jo odgrizniti in obdrgniti ob skalo. Toda presneta reč se me drži. In prav grdo boli, če se je lotim resno.”

“JUUUUHUUUUUUUHUUUU!!! Botra, uspelo je! Ne bom več praskal svojih prijateljev! Glej, spet se bom lahko igraaaaaaal! Botra, glej!!!” Skakal je in vriskal, mahal z repom in s krili na rokah.

Lucija Matič, je prepričana, da je življenje lepo, da se je za dobro vredno truditi, da je včasih treba potrpeti, da pa se je treba znati tudi boriti. Skrb/ljubezen/vzgoja so njene temeljne vrednote, svoboda/enakost /bratstvo pa temeljne enote. Piše iz veselja.