Iglek v šoli

Slikanica Iglek ponuja nov pristop v otroški literaturi. Opremljena ni s klasičnimi ilustracijami, ampak s slikami iz rastlinskega in živalskega sveta, ki po didaktičnem načelu od znanega k neznanemu približuje bajeslovna bitja zmaje, ki živijo v času prazgodovine.

Zgodba je narejena tako, da namenoma ponuja dodatne možnosti raziskovanja določenih vsebin. Poleg tega so otroci aktivno vključeni v samo zgodbo, saj se jih ob različnih priložnostih nagovarja, naj povedo svoje mnenje, ideje, razmišljanja. S tem pa lahko postane knjiga zelo zanimiva tudi odraslemu bralcu.

V knjigi je prostor za zapis teh idej in za njihove izdelke. Vsebina zgodbe otrokom predstavlja osebnostno rast, raznolikost, empatijo, sožitje in krepitev odpornosti na težave na zabaven in subtilen način.

Ko se je Iglek končno pojavil pred domačo votlino, so se ga vsi zelo razveselili. Opazili so, da ima na repu nekaj novega. Ampak najprej so ga presrečni objeli, saj so videli, da mu ni nič hudega. Pojasnil je staršema, da je bil celo noč na varnem pri botri Želvi in da mu je ona pomagala najti rešitev za njegovo težavo. Povedal jima je, da bo od tedaj naprej spet vse tako, kot je bilo prej. Lahko se bo igral in se brez strahu veselil s prijatelji.

Tako so (op.: v zmajski šoli) zmajčki počasi spoznali zdravilna zelišča za bolečine v trebuhu, ustavljanje krvavitev in preprečevanje vnetij. Naučili so se poiskati bivališča živali ter rastišča hranilnih in zdravilnih rastlin. Naučili so se, kako skrbeti za najdišča hrane, da jih ne bi opustošili. Veste, otroci, zmaji so bili odvisni od narave. Če bi kakšno rastlino preveč objedli, je naslednje leto ne bi bilo več. In potem bi vsi trpeli pomanjkanje.

Zmajčki so ugotovili, da je šola zelo zabavna. Tudi učitelj jih je pohvalil, saj je bil zadovoljen z njimi. Vsak dan so se kaj novega naučili. Včasih sploh niso vedeli, da so v šoli, ker so se učili kar med igro. Če kdo česa ni razumel, so mu ostali brž priskočili na pomoč in mu še enkrat pokazali ali razložili, dokler niso vsi znali vsega tako, kot je bilo treba.

Lucija Matič, je prepričana, da je življenje lepo, da se je za dobro vredno truditi, da je včasih treba potrpeti, da pa se je treba znati tudi boriti. Skrb/ljubezen/vzgoja so njene temeljne vrednote, svoboda/enakost /bratstvo pa temeljne enote. Piše iz veselja.