Ivana pred morjem

Ponatis romana, ki ga je žirija ovenčala s kresnikom, slovenski bralci pa z navdušenjem sprejeli!

Pripovedovalka se iz Pariza vrne v slovensko Primorje, da bi počistila stanovanje pokojne mame za resnega kupca. V kupu porumenelih fotografij najde sliko babice, ki z eno roko drži njeno petletno mamo, drugo roko pa polaga na nosečniški trebuh.

Leto posnetka 1943 je bilo leto težkih usod in naglih preobratov.

Kaj se je zgodilo z otrokom v trebuhu?

Roman nas z več vzporednimi zgodbami, ki se dogajajo v različnih časih in v različnih generacijah ene družine, sooča s kolektivno preteklostjo in individualnimi usodami.

Te se ne gibljejo le med Parizom in Primorsko, vendar vsa ta premikanja ne zmorejo pretrgati medčloveških vezi. Tudi trdi časi po koncu vojne so tako popisani z mehko avtoričino pisavo.

Lep roman o nelepih časih in rečeh.

Veronika Simoniti (1967) je znana kot avtorica kratkih zgodb, ki jih je zbrala v dveh knjigah. Njen prvi roman Kameno seme je bil leta 2015 med peterico finalistov za nagrado kresnik.

Mediji o knjigi

»Slog pisanja je izredno tekoč in prepletanje zgodb v različnih časih in prostorih tako privlačno, da je knjigo iz rok skoraj nemogoče odložiti pred koncem.« - Bukla

»Avtorica je dokazala, da zna in zmore – v enem kosu – zaobseči zgodbo, ki nas s suspenzom ne samo drži v napetosti, pač pa ponuja velik estetski užitek.« - Gabriela Babnik, Delo

» … fantastična zanimiva zgodba …delo je mojstrsko zapisano. Jezik, igra besed, uporaba tujejezičnih fragmentov, ples preskakovanja časa in prostorov so odlike visoko izrazne dušne knjige in dober učbenik žlahtne pripovedi, ki kliče po ekranizaciji.« - Urška Krišelj Grubar, Zarja Jana

​»Roman Ivana pred morjem – nominiran je bil tudi za nagrado modra ptica – s kompleksno, brezhibno zgradbo v branje ponuja zelo berljivo, večplastno in nepredvidljivo zgodbo.« - Tina Kozin, Radio Slovenija

»Pred kratkim pa smo dobili v branje roman, Ivana pred morjem. V njem vnukinja preko pisem in fotografij iz družinske zapuščine odkriva zgodbo svoje babice Ivane, rojene na začetku 20. stoletja, zgodba o času in prostoru, pa tudi o ljubezni in intimi, v katero vdira zunanji svet.« - Alenka Zor Simonitti, oddaja Pisave, TV Slovenija

»Veronika Simoniti (1967), ki jo poznamo tudi po odličnih knjižnih prevodih iz francoščine in italijanščine, je letos prijetno presenetila s subtilnim, toplo izpisanim in napetim romanom Ivana pred morjem.« - Renata Zamida, Ona, priloga Dela

»Pravi, daje dogodke in ljudi spremenila v fikcijo - pozoren bralec pa bo ob liku Vitalija Piumana, karizmatičnega umetnika, intelektualca in partizanskega vojaka, hkrati pa velikega ženskarja, morda pomislil na pisatelja Vitomila Zupana.« - Lara Paukovič, Mladina

»Ivana pred morjem je večplastno besedilo, ki v naraciji zelo spretno prehaja med različnimi dogajalnimi časi, med navedki iz pisem in dogodki, postavljenimi v številne kraje, ne da bi pripoved izgubila napetost in s tem pozornost bralca.« - Tadeja Krečič, 3. program radia Slovenija – Ars

»V mehkobni, topli in senzualni pripovedi hitrih menjav prizorov ter razpršenih časov in zgodb, ki med drugim sporočajo, da je preteklost v sedanjosti prisotna s srhljivo intenziteto, ki naseljuje tudi prihodnost, je sugestivnemu spoju poetične obmorske krajine in razbolene intimne posameznika v še eno tridelnost dodan oddaljeni, cinični glas sodobnika, čigar namen razrahljati pezo preteklosti deluje kot jezik, ki si prizadeva ubesediti neubesedljivo.« - Jasna Lasja, Dnevnik

»Ivana pred morjem je prava literatura. Po moji presoji je Anina pripoved eno najboljših ali morda celo najboljše slovensko prozno besedilo zadnjih nekaj let.« - Marjan Kordaš, Isis

»Veronika Simoniti je prepričala z romanom Ivana pred morjem. Delo, ki obsega čas sedmih desetletij in razgrne usodo treh tudi od vojne zaznamovanih generacij, se približuje epskosti. Uokvirja ga vtis topline, ki pomaga graditi pripoved o tem, da je preteklost v sedanjosti prisotna s srhljivo intenziteto.« - Dnevnik

»Veronika Simoniti svoj roman spleta iz več zgodb in posega v različne segmente preteklosti, vanj vključuje zajeten kos od vojne okuženega sveta, to pa počne suvereno in s posebno, spravljivo mehkobo ter jezikovno občutljivostjo, ki je značilna tudi za njena ostala leposlovna dela.« - Matej Bogataj, Mladina

»Veronika Simoniti tako izpiše v svojem drugem romanu /…/ zgodbo, katere povrhnjica se zdi podobna mnogim drugim, ki črpajo snov iz vojnega obdobja, vendar skoznjo izriše kompleksen in prepričljiv psihološki profil ženske, polne kontradikcij, ki jo kljub dolgotrajni vztrajnosti, krpanju ran in boju zoper sovražne sile, nazadnje porazi življenje.« - Maja Smotlak, Primorski dnevnik

»Roman je spisan napeto, da ga ne moremo odložiti do konca, slog pisanja je izbran in nežen kot idrijska čipka.« - Tanja Tuma, pisateljica in založnica, www.rtvslo.si

»Roman bralca z vzporednimi zgodbami različnih generacij ene družine sooča s kolektivno preteklostjo in individualnimi usodami.« - Igor Bratož, Delo

»Na kresni večer, 23. junija, bo žirija izbirala med romani Sonce Petovione Branka Cestnika, Izvirnik Jiřija Kočice, V Elvisovi sobi Sebastijana Preglja, Ivana pred morjem Veronike Simoniti in Norhavs na vrhu hriba Suzane Tratnik. Zmagovalec bo po tradiciji prižgal kres v slavo svojega in slovenskega romana. Mesec dni pred podelitvijo 30. nagrade medijske hiše Delo za roman leta kresnik na ljubljanskem Rožniku je tako znanih pet velikih finalistov.« - Igor Bratož, Delo

»Knjiga Ivana pred morjem se je kuhala deset let. Najprej sem napisala kakih trideset strani, potem pa obtičala v slepi ulici. Ves ta čas sem zbirala gradivo, ki bi mi lahko prišlo prav, pripisala tuintam kak detajl ali napotek. /…/ Pred štirimi leti sem odkrila škatlo z dedovimi pismi iz konfinacije. Takrat se mi je odprlo: zasukala sem fokus, si izmislila zaplet in zgodba je stekla sama od sebe.« - Veronika Simoniti v izjavi za Delo

»Zdi se, da Veronika Simoniti z Ivano nasprotuje neki skrajno subjektivni poziciji, ki smo je vajeni danes in je Resnico razdrobila v resnice, fakte v postfakte, realne objektivne okoliščine pa v osebno perspektivo. Čeprav nam je zgodovina posredovana prek pripovedovalke, ki bere pisma, je ta posredovanost zabrisana: babičina zgodovina vstane neposredno pred nami, kot bi se pripovedovalka vživela vanjo, kot bi bila na prizorišču dogajanja.« - Robert Kuret, Delo

»Narejeni smo iz spominov, ki gradijo našo percepcijo sveta in so pomembna komponenta naše identitete. A ne gre le za spomine, temveč tudi za materialne stvari. To ni le roman o času in minevanju, ampak tudi roman o prostoru. Dom ima v zgodbi velik pomen, kot tudi predmeti, ki so v njem in pripovedujejo svoje zgodbe.« - Veronika Simoniti v intervjuju za Delo

»Pesnica, pisateljica, esejistka, prevajalka in kritičarka Lidija Dimkovska nagrado letošnjega 19. Lirikonfesta Velenje, poimenovano velenjica - čaša nesmrtnosti, prejme za vrhunski desetletni slovenski pesniški opus za odrasle, izkazan z najmanj dvema vrhunskima pesniškima zbirkama in najmanj eno prevedeno pesniško zbirko. V Makedoniji rojena pesnica je z vrhunskima zbirkama pH nevtralna za življenje in smrt in Črno na belem dokazala, da si zasluži naziv slovenska pesnica, piše v obrazložitvi.« - STA

»Roman razkrije dovolj, da začutiš usodo babice Ivane, a hkrati zamolči podrobnosti, ki se tako rade izgubijo, ker je o njih boljše molčati in nanje pozabiti.« - www.metropolitan.si

»Naslov je nalašč tak, da si ga lahko vsak razlaga po svoje. Gotovo je morje simbol nečesa nedosegljivega in torej hrepenenja po ljubezni in po domu ter na nek način predstavlja tudi Ivaninega moža Adrijan , kar tudi ni naključno ime,« je še razložila kresnikova nagrajenka.« - Primorski dnevnik

»V romanu se prepleta več pripovedovalskih niti, toda tisto, rdečo, v rokah drži babica Ivana. Spoznamo jo v 20. letih prejšnjega stoletja, ko je bila še zasanjano, čeprav uporno dekletce , z njo pa nato hodimo vštric skoraj sedem desetletij. Toda Ivana sama nam tiste skrivnosti, ki poganja roman, bralca pa žene , da vztrajno obrača strani , ne razkrije.« - www.airbeletrina.si