Kako nogomet pomaga razložiti svet

Nogomet se igra v najbogatejših in najrevnejših državah, zaradi nogometa so med velikimi vojnami ob občasnih premirjih iz strelskih jarkov zlezli vojaki vojskujočih se strani, da bi odigrali tekmo. Nogomet povezuje, nič manj pogosto pa zaradi njega izbruhnejo prepiri, nemiri, celo vojne. Kaj od tega bo prevladalo na nogometnih tribunah – ki zelo pogosto postanejo glavno prizorišče nogometne tekme – je odvisno od stasnja duha v širši družbi.

Novinar Franklin Foer je eden tistih intelektualcev, ki so zaljubljeni v nogomet. Tako zaljubljen je, da si je nekoč vzel šest mesecev neplačanega dopusta in krožil od ene evropske nogometne prestolnice do druge – bolje rečeno, od enega štadiona do drugega. Ker je sicer tudi novinar in politični komentator, se je na pot odpravil z zanimivo tezo: vsesplošna globalizacija bo hitro pometla z vsemi mejami in lokalnimi posebnostmi, brez teh pa ne bo več tistega pravega, evropskega nogometa, prežetega z vsemi človeškimi strastmi.

Kmalu po ameriškem bombardiranju Beograda si je upal v brlog najbolj krvoločnih Arkanovcev, ki so jedro navijačev Crvene zvezde, klatil se je med huliganskimi navijaši Celtica, Chelsea in Tottenhama, pustil se je razvajati bogataškim upravam Juventusa in Milana, s katalonskimi nacionalisti je prepeval na tribunah Barcelone … in ugotovil, da bo nogomet med zadnjimi podlegel grozeči uniformnosti sveta. Žal pa je moral ugotoviti še nekaj. Najbolj odporne so tiste posebnosti vsakega lokalnega nogometnega okolja, ki so najmanj zaželene: politični ekstremizem, skrajni nacionalizem, korupcija, huliganstvo …