Kam je izginila zelena?

Slikanica Lare Spinazzola obravnava aktualno ekološko temo. Zaradi onesnaženja in neprimernega ravnanja z naravo se zelene površine krčijo. V mestu, kjer prebivata Mojca in Ivana, pa se celo zgodi, da zelena barva izgine, vse postaja sivo in grdo. Pa veliki kupi smeti kvarijo okolico. Ker ni lepo se igrati v takem, sivem mestu, se Ivan in Mojca odločita, da bosta odkrila vzroke tega nenavadnega pojava. Brez strahu zapustita mesto in po večurni hoji dospeta v kraj, kjer zelena barva še obstaja in kjer se lahko veselo lovita po mehki travi. Nenadoma pa zagledata škrata, kateremu je ime Zeleko, ki z zeleno barvo obarva travne bilke. Zelenko ni vesel srečanja in otroka bi rad čimprej odslovil in ju poslal nazaj v onesnaženo mesto. Mojca in Ivan pa škrata pregovorita, naj jima prisluhne, da bi skupaj našli rešitev, da bi bila zelena barva spet prisotna. Vsi trije se vrnejo v mesto in skličejo vse prebivalce v park. Vsak dobi zelen list, ki zelo dobro učinkuje. Nato se lotijo čiščenja in pospravljanja pa sajenja novih rastlinic, tako da se zelene površine večajo in prebivalci vse več čas preživijo v objemu zelenih rastlin. Mesto in njegovi prebivalci bodo po tej izkušnji drugačni, predvsem pa bodo bolj kot prej spoštovati naravo in uživali v njej.

Pravljica uči spoštovanja narave in nam pove, da z dobrimi in lepimi dejanji marsikaj lahko dosežemo.

Odlomek iz knjige:

»Ali ti veš, kaj se je zgodilo v mestu? Vsa zelena barva je izginila,« ga je vprašal Ivan.

»Oh, vem, vem. Jaz sem jo pobral. Ne zaslužite si je. Skoraj vsa drevesa ste posekali, smeti mečete vsepovsod in zrak onesnažujete. Ptice, čebele in veverice so se prišle pritožit in sem se odločil, da vas kaznujem. Sedaj pa nasvidenje,« je rekel Zelenko in odkorakal stran.

»Počakaj!« ga je prosila Mojca.

»Ljudje ne morejo živeti brez zelene barve. Vsi so že zelo žalostni in utrujeni.«

»Prav jim je,« je razdraženo odgovoril Zelenko. »Vse gozdove so uničili, pregnali živali in zasmradili moj dom, da sem se moral preseliti daleč stran. Zaslužijo si.«

»Prosim, ne jezi se. Gotovo lahko najdemo rešitev,« sta ga prosila Ivan in Mojca.

»Kaj pa predlagata?« ju je vprašal Zelenko.

Otroka sta se mu zdela prijazna in zaupanja vredna. Odločil se je, da jima prisluhne.

O avtorju:
Lara Spinazzola (Trst, 1982) je diplomirala iz psihologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Najprej je bila zaposlena v Centru Janeza Levca v Ljubljani, kasneje pa se je vrnila na Primorsko in je bila več let zaposlena kot psihologinja na OŠ Miren. Pri svojem delu z učenci je spoznala marsikatero stisko otrok. Na njena vrata so lahko potrkali kadarkoli, saj si je znala vzeti čas zanje. Pa ne le, da jih samo posluša in tolaži. Z vsakim se pogovori, skupno iščeta rešitve ali vsaj kako izboljšati ali se samo znajti v novi situaciji. Stiske, take in drugačne strahove prepoznava tudi pri svojih dveh otrocih, kar s pridom uporabi pri svojem profesionalnem delu in tudi pri pisanju. Pri založbi Mladika je leta 2020 izšla njena prva zgodba z naslovom Evelin, Peter in Strašni Koronavirus.