Kamnolom duš

Poleg prvenca Zbiranje plemen (1976) je izdala še štiri pesniške zbirke, s predlansko Ob zamudi sveta se je uvrstila v finale za Pulitzerjevo nagrado za poezijo. Je tudi aktivistka in borka za človekove pravice, kar se izrazito kaže tudi v njeni poeziji, ki ni slepa za krivice in trpljenje. Prevajalka Kristina Kočan pojasnjuje: »Carolyn Forché nam v svoji poeziji virtuozno in pogosto v dokumentaristični maniri slika tesnobo in grozo zgodovinskih izkušenj; svoje bralstvo nenehno postavlja pred izziv, kaj vidimo in kako lahko s tem preživimo. Uporablja jezik, ki opisuje kolektivno rano na način, da jo spet odpre. Pesnica nas sooči z vojnami, genocidom, holokavstom, atomsko bombo; pelje nas v Bejrut,  Hirošimo, Pariz, Prago, itn., ali pa podaja pričevanje o posledicah zgodovinskih dogodkov. Tudi kadar se lirski subjekt vrača v intimni spomin – na svoje otroštvo, na svojega sina tik po rojstvu, na družinske smrti –, ga vselej prepleta s težkimi, občutljivimi temami grozot 20. stoletja. Sebe doživlja kot pričevalko in svojo poezijo kot poezijo pričevanja, saj gre po njenih besedah za poezijo, ki priča in ne polemizira.« 

Njena poezija je zgodbena, otipljiva, sicer pa ponuja razmislek o tem, »da ni ničesar, česar človek ne bi storil drugemu« in kaj to zares pomeni. V svetu, ki včasih ne dopušča solz in žalovanja, je vsak tolažljivi glas kot gaza čez krvavečo rano, in prav tako deluje poezija Carolyn Forché, ki ji sama pravi poezija pričevanja. Poklanja se vsem žrtvam nasilja in grozot po svetu, skozi vso zgodovino, s svojim pisanjem ustvarja nepozaben in ganljiv, pa tudi večni spomenik, iz katerega pa se ne vije le temna sled bolečine, temveč tudi žareča svetloba, saj se »iz kamnoloma duš rodijo / nebeške luči, prikrita svetloba, tista brez konca«, kot zapiše v eni izmed pesmi. Svet hitro postane jama z okostji, ugotavlja pesniški subjekt, a vse ni brezupno in črno, duše »so potomke oblakov« in svet se lahko napolni s sočutjem, nežnostjo, predvsem pa z zapisanimi spomini, zgodbami, z obeležji, ki ne bodo utonila v pozabo. Pesnica izkaže neverjetno mero človekoljubja, ko se trga na koščke, da bi v verze ujela vse gorje, vse kupe porušenega kamenja na kupih porušenega kamenja na kupih porušenega kamenja …, ki jih je nakopičila zgodovina. Pretresljivo in vredno vsakega minljivega trenutka.

Carolyn Forché (1950) je ameriška pesnica, prevajalka, aktivistka in borka za človekove pravice. Diplomirala je iz kreativnega pisanja na Državni univerzi Michigan in leta 1975 magistrirala na Državni univerzi Bowling Green. Poleg prvenca Zbiranje plemen (1976) je izdala še štiri pesniške zbirke: Dežela med nami (1981), Angel zgodovine (1994), Modra ura (2003) in Ob zamudi sveta (2020); s slednjo je prišla v finale za Pulitzerjevo nagrado za poezijo. Prejela je številna priznanja, štipendije in nagrade, med drugim nagrado Windham-Campbell ter nagradi Roberta Creeleyja in Denise Levertov. Leta 1993 je objavila antologijo Proti pozabi. Poezija pričevanja dvajsetega stoletja, leta 2019 pa knjigo spominov Kar ste slišali, je res.