Kanalska saga

Kanalska saga je sestavljena iz treh daljših delov. Prvo poglavje, ki daje knjigi naslov, obravnava geografsko območje pod Sv. Višarjami, zlasti njegovo zapleteno in težko zgodovino v 20. stoletju. Začenja se z družino avtorjeve mati, družino Ehrlich iz Žabnic, in očetovo družino Dolharjevih iz Trsta, nadaljuje s tigrovci, z zaslugami in preganjanjem slovenskih duhovnikov v Kanalski dolini, opcijo za Tretji rajh, osvoboditvijo in s takratnim prizadevanjem za priključitev Jugoslaviji.

Drugo poglavje prinaša redko dragocenost: zbirko fotografij, ki jih je od julija do septembra 1941 Alojzij Dolhar, avtorjev oče, kot italijanski sanitetni podporočnik posnel med italijanskim pohodom proti Sovjetski zvezi.

Tudi tretje poglavje prinaša neobjavljene, zelo zanimive dokumente: izbor iz policijskega dosjeja avtorjevega očeta, ki so mu varnostne službe kot »nevarnemu italijanski državi« sledile in o njem poročale več kot tri desetletja (1928– 962, z dvema presledkoma), nadzor pa je leta 1954 »podedoval« njegov sin, sam Rafko Dolhar.

V avtobiografsko pripovedno delo avtor vtke veliko podatkov o sebi in svoji družini, a tudi tedanji družbi in zgodovinskem dogajanju, ki dramatično vdre v usodo avtorjeve družine.
Knjigo bogatijo številne črno-bele fotografije iz družinskega arhiva, posebno zanimive so tiste, ki jih je avtorjev oče posnel kot vojaški zdravnik na ukrajinsko-ruski fronti v Sovjetski zvezi leta 1941.

Odlomek iz knjige:
»Dr. Alojzij Dolhar se je rodil pri Svetem Ivanu v Trstu 17. junija 1902 v družini sodarja Ivana in matere Ane. Oba sta v Trst prišla s Kranjskega s trebuhom za kruhom. Alojzij se je po študiju na nemški gimnaziji v Trstu vpisal na novoustanovljeno, a še ne popolno medicinsko fakulteto v Ljubljani, zato je leta 1927 promoviral v Zagrebu, nostrificiral v Sieni in državni izpit opravil v Rimu. Ker ni bil vpisan v fašistično stranko, ni mogel dobiti službe v tržaški bolnišnici. Ko je izvedel, da je na Trbižu umrl tamkajšnji zdravnik, je leta 1928 tam nastopil službo samostojnega splošnega zdravnika. Kmalu se je uveljavil kot sposoben in požrtvovalen zdravnik, saj je ob nedeljah obiskoval svoje bolnike tudi s smučmi v Ahletah in pri Sv. Antonu, poleti pa je s kolesom obiskoval bolnike tudi na Ukovški planini, kamor so se domačini preko poletja iz Ukev selili zaradi pašnje. Takega “izleta” je bila pogosto deležna tudi njegova družina.«

O avtorju:
Rafko Dolhar (Trst, 1933) je zdravnik, upokojeni univerzitetni profesor, politik, a tudi publicist in pisatelj. Dolga leta je bil na vodilnih položajih stranke Slovenska skupnost, ki jo je v letih 1966–76 zastopal tudi kot uspešen tržaški občinski svetovalec in odbornik, slovenskemu narodnemu in političnemu utripu pa zavzeto sledi tudi danes. Bil je tudi zavzet planinec in je odličen poznavalec Julijcev. Ljubezen do gora ga je pripeljala tudi do Himalaje.

Izdal je več kot 20 knjig leposlovne, planinske, spominske in politične vsebine, večinoma ilustriranih z njegovimi fotografijami. Svoje pisno ustvarjanje je začel s knjigo Pot v planine (1965). Pri Mladiki so izšle te njegove knjige: Pot iz planin (1974), Stezice (1993), Tržaški pol-dnevnik, Dnevnik 1976–1977–1978 (2000), Bučanje ledenikov, Himalajski dnevnik slovenskega zdravnika (2014), Pot iz zelene doline – avtobiomozaik (2020). Za tržaško radijsko postajo Radio Trst A je pripravil veliko nizov oddaj. Dejaven je bil tudi kot publicist.