Kava s smetano

V prvem delu običajno življenje 45-letne ženske brezupno in neusmiljeno osvetli kruta diagnoza.

Devet mesecev spremljamo njeno pot, njeno borbo, žalost, jezo, upiranje, sprejemanje in transformacijo.

Je konec poraz ali zmaga?

Zgodbo njene prijateljice spoznavamo v drugem delu.

Preko hudega trpljenja jo življenje usmeri nazaj v to, za kar je bila rojena. Se uspe pobotati sama s sabo? Jo pri skoraj 50 letih čaka ljubeče zadovoljstvo nad lepotami tega sveta?

Bližina smrti v romanu je boleče poživljajoča, kot (pre)močna črna kava.

Našo zaznavo spravlja skoraj do vrtoglave višine. Nežna sladka smetana poskuša to omiliti, osmisliti. Nakazuje belino onostranstva in išče odgovore o tistem – nekaj več.

Natalija Pavlič, rojena leta 1968, že vse življenje živi v vasi Podgorje pri Kamniku.

Poročena je od leta 1989 in ima tri sinove in eno hči. Ne mara pospravljati, rada pa kuha in peče.

Za rože ne zna skrbeti, a z veseljem teče, plava, kolesari ter sprehaja črnega labradorca Lokija.

Po poklicu je srednja medicinska sestra, zaposlena na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana.

Pisanje se ji je v zrelih letih postopoma vpletlo v vsakdan. Polnilo se je z njenim doživljanjem in ga obenem bogatilo.

Besede so prihajale in se zapisovale spontano, kot dihanje.

Tako so nastale knjige Pasti zaznave, Tekaški dnevnik čisto navadne gospodinje, Pasjeslovje po domače (v sodelovanju z Alenko Jenko Sunčič) in Kava s smetano.

Sama pravi, da je gospa v najlepših letih, ki rada živi in še kaj napiše o tem.