Kdaj in kako duša umre

"Rojeni na ta svet smo vrženi v tok usode. Takšna in drugačna je, nepredvidljiva, kruta, kdaj tudi dobrotljiva. Nešteto zgodb doživetih, nešteto spoznanj sprejetih. Obstaja filozofsko počelo, ki pravi, da si usodo kroji vsak sam. Morda res, a menim, da si jo lahko kroji le do določene mere. Vse, kar je nad tem, pa je zavito v skrivnostni plašč nevednosti, nemoči, vodenja skrivnostnih sil brez našega vedenja in brez moči vpliva. Tako je bilo, tako je in tako bo ostalo. In prav je tako.

Klara se po tragični smrti njenih najdražjih, moža in dveh otrok, umakne na goro in živi samotarsko življenje s svojo kozo Maniko, občasnim obiskovalcem Janezom in kasneje s sinom svojega odvetnika Adamom. Z denarjem, ki ji ga iz desetletnega pravdanja pridobi Adamov oče, postavi v mestu dom za reveže, imenovan Klarin dom. V njem najdejo zavetišče vsi ponižani, razžaljeni, revni, brezdomci …, skratka vsi mali ljudje. Na božično noč po štiridesetih letih samotarskega življenja Klara, potem ko od daleč vidi svoj dom, umre. V dramatičnem zasuku se spet pojavi duh Angeline, ki zazna svojo nalogo in njeno dušo ljubeče vodi v objem najdražjih.

Avtorico morda nekoliko zanese pri likih osebja doma (androida Adamus in Klarina delujeta skoraj preveč človeško), zna pa zelo lepo prikazati bolečino življenja, empatijo in velik socialni čut do malega človeka. Na koncu čustveno prikaže, kako povzročitelj vsega gorja v tujem svetu ne najde miru, se pokesa svojega dejanja in se vrne domov. Prisostvuje Klarinemu pogrebu, se nastani v njenem domu, kjer tudi njega, izmučenega in bolnega, čaka neizbežen odhod …

Zgodba, ki je na trenutke morda preveč opisna, zna v posameznih poglavjih zaradi svoje čustvene zgradbe zvabiti solze v oči. Kdor koli bo vzel v roke roman Kdaj in kako duša umre in ga prebral, ne bo ostal ravnodušen. Prepričan sem, da je vodila misli avtorice Zdenke Kunčnik ob pisanju prav ta želja, zato knjigo toplo priporočam v branje."  Aleš Tacer