Kje je otrok?

Nosilka osrednjega lika je socialna delavka Kristina, ki skoraj šest let zaman išče človeka, ki je ugrabil deklico Pio.

Pri svojem delu se nenehno sooča z ljudmi, ki jim pomaga v stiski. Nekateri od njih so ji hvaležni, drugi so prepričani, da je zanje naredila premalo.

Ko sredi vročega poletja Kristino najdejo mrtvo na nekem parkirišču v Šentvidu, nihče ni niti slutil, kdo bi bil lahko kriv za njeno smrt.

Jo je ubila lastna hči, morda celo Milena M., nekdo od sokrajanov iz vasice pod Starim vrhom? Morilec se razkrije malo pred koncem knjige.

Roman sodi v zvrst psiholoških trilerjev.

Na 290 straneh se bralec sooča z življenjem posameznih likov, ki delujejo celo zelo domače, saj so vzeti iz vsakdanjega življenja.

Zamolčano, kar nosi malodane vsak človek v sebi, pa še dodatno pripomore do ključnega, zelo nepričakovanega razpleta.

Milena pravi, da se je v desetletjih, ko je zbirala zgodbe za trilogijo Ogenj, rit in kače niso za igrače, pogosto spraševala, kje so meje, preden se nam ''utrga film''.

• Kako prenašamo psihične napore, kakšna bremena smo sposobni nositi na ramenih?
• Govorimo resnico? Se sprenevedamo?
• Pometamo težave pod preprogo, namesto da bi se soočili s težavami?
• Koliko mask, s katerimi si priložnostno pokrivamo obraz, hranimo v omari?
• Govorimo eno, delamo drugo? Ali smo žrtve vzorcev, ki se prenašajo iz roda v rod?
• Krivimo druge, namesto da bi se pogledali v ogledalo?

Na ta in še na mnoga druga vprašanja je skupaj s sogovorniki iskala odgovore že v trilogiji Ogenj, rit in kače niso za igrače.

Milena pravi:

Potem sem spoznala Katjo, mamico petletne deklice Pike. Pred nasilnim partnerjem sta se zatekli v varno hišo.

Moški, v katerega se je zaljubila, jo je imel zaprto v stanovanju. Dovolil ji je le, da je šla v službo, pa še to v spremstvu njegove sestre.

Nekoč, ko ga ni ubogala - šlo je za nepomembne malenkosti - je punčko odpeljal in jo skril pri prijateljih.

»Mislila sem, da bom umrla od groze,« je pripovedovala Katja. »Strahu, ki se mi je zažrl v srce, ne bom nikoli pozabila.«

Ob pomoči sosede ji je uspelo uiti. V veliko pomoč ji je bila ena od socialnih delavk območnega CSD. Po njeni zaslugi se je punčka ponovno vrnila k mamici.

Katjina zgodba je postala moja stalna spremljevalka. V mislih sem se k njej pogosto vračala.

Potem pa sem spoznala Jernejo, ki je odsedela petletno zaporno kazen, ker je umorila moža, ki je njo in hčerko fizično in spolno izrabljal.

Dve zelo različni usodi, obenem pa zelo podobni!

Med drugim mi je povedala tudi to:«V vsakem od nas tiči morilec. Ko smo potisnjeni ob rob, se zgodi marsikaj. Tudi tisto, kar kasneje obžalujemo.«

Povedano mi ni dalo miru. Spodbudilo me je k razmišljanju.

Ne bi bil že čas, da se iz zapisovalke usod prelevim v pisateljico?

Sedla sem za računalnik, besede so kar vrele iz mene.