Kje smo?: epidemija kot politika

Kje smo? je zbornik esejev in intervjujev, ki so bili od februarja 2020 do konca julija 2021 objavljeni v medijih, kot so Il Manifesto, Le Monde, Neue Zürcher Zeitung in drugi, večina besedil pa je bila objavljenja v blog formatu na strani založbe Quodlibet.

Strah, dotik, obraz, druženje, okužba, psihologija množic, odnos do smrti in umrlih, biopolitika – Giorgio Agamben, eden od najpomembnejših in najizvirnejših sodobnih filozofov, nas s pomočjo Aristotela, Heideggerja, Foucaulta, Manzonija, Walterja Benjamina, Simone Weil, Hannah Arendt, Etruščanov, starih Grkov in Rimljanov popelje do izvornega bistva nekaterih od temeljnih fenomenov človeškega fizičnega, spiritualnega in družbenega bivanja. Ob soočanju teh fenomenov z aktualnim, čedalje bolj pervazivnim delovanjem države biovarnosti z vzpostavljanjem t. i. izjemnega stanja avtor prihaja do pretresljivih spoznanj in napovedi, hkrati pa poziva k pozornosti in angažmaju.

Ladja se potaplja, mi pa se prepiramo za njen tovor. 

Mediji o knjigi:

»Ker se v kovidnem režimu stekajo, koncentrirajo in intenzivirajo najbolj uničevalske težnje sodobnega sveta in ker vzpostavlja totalitarno gospostvo globalističnih kapitalskih elit, je podpora temu režimu podpora silam izkoriščanja, ropanja in zatiranja.«
– Tomaž Mastnak

»Za koliko časa še in v kakšnih različicah se bo lahko podaljševalo aktualno izjemno stanje? Gotovo je, da bodo nujne nove oblike upora, za katere se bodo morali zavzeti tisti, ki se ne odpovedujejo politiki prihodnosti. Ta ne bo ne zastarela meščanska demokracija ne tehnološko-sanitarni despotizem, ki slednjo začenja nadomeščati.« 

– Giorgio Agamben

Odlomek iz knjige: 

Veliko transformacijo, ki jo skušajo vsiliti, namreč opredeljuje dejstvo, da vzvod, ki jo je formalno omogočil, ni nov zakonodajni kanon, temveč izjemno stanje, kar je pravi pravcati suspenz ustavnih zagotovil. V tem se izkazujejo stične točke z dogajanjem v Nemčiji v letu 1933, ko je novi kancler Adolf Hitler, ne da bi bil uradno razveljavil weimarsko ustavo, razglasil izjemno stanje, ki je trajalo dvanajst let in je ustavni red na videz ohranjalo v veljavi, dejansko pa ga je izničilo. Medtem ko je bilo v nacistični Nemčiji za to treba uvesti eksplicitno totalitarni ideološki aparat, pa transformacija, ki smo ji priča, vzpostavlja pravi sanitarni teror in neke vrste medicinsko religijo. To, kar je bila v tradiciji meščanskih demokracij pravica državljana do zdravja, se – ne da bi se ljudje tega zavedali – preobraža v pravno-religiozno obveznost, ki se mora izpolniti za kakršnokoli ceno. Obilo priložnosti smo imeli za to, da izmerimo, kako visoka je lahko ta cena, in to bomo verjetno lahko počeli vsakokrat, ko se bo vladi znova zahotelo vzpostaviti izredno stanje.