Kot tak

Takrat se je, kot sam pravi, šele začelo resnično življenje njegovega duha, ki ga je podredil strogi disciplini – z željo, da bi doumel celotno »ekonomijo miselnega delovanja«. Jutranje zapisovanje misli je zanj postal nekakšna fiziološka nuja, in če je kdaj zaradi okoliščin zamudil te sure introspekcije, se je Ives dan dneva počutil slabo.

Tako je nastala nepregledna gmota besedil, ki so zbrana v več kot 230 zvezkih, ki so začeli v integralni različici izhajati šele več desetletij po avtorjevi smrti. Z jutranjim ritualom in materialom, ki je med njim nastajal, je Valéry nesporno obveljal za glavnega dediča Michela de Montaigna, ki se je štiri stoletja poprej zaprl v svoj okrogli stolp in se zapisal izpisovanju sebe, pa tudi njemu zelo ljubega Nietzscheja, ki je za vselej transformiral žanr »misli« francoskih moralistov.

Kot Valéry večkrat zatrdi tudi v pričujoči knjigi, ni sprva niti pomislil, da bo zapise kdaj prebral kdo drug. Občasno se je le pustil prepričati in misli zbral v drobne zbirke, včasih tematsko homogene, po večini pa zelo raznovrstne, in jih objavil v različnih revijah, nato pa pri manjših založbah. Ob koncu življenja jih je povezal v knjigi Tel Quel, ki je v dveh delih, leta 1941 in leta 1943, izšla pri založbi Gallimard. Naslov dela je postal znamenit predvsem zato, ker so se neoavantgardisti s Philippom Sollersom na čelu pri poimenovanju svoje slovite revije sklicevali tudi nanj, kar simbolično predstavlja strukturalistično apropriacijo Valéryja.

Pričujoči izbor, ki obsega dobršen del celote Tel Quel, slovenski_emu bralki_cu razkriva Valéryja, ki ga doslej nismo poznali.