Lahkotnost molka urok tišine

JE LAŽJE (IZ)REČI ALI NE (IZ)REČI?

Raznolike kratke zgodbe pripovedujejo o čudoviti pestrosti življenja. Njihovi prevprašujoči protagonisti kljub navidezni zgovornosti marsikdaj več zamolčijo kot povedo, vendar pa bralec dobi dovolj izhodišč in namigov, da lahko sam ugiba o morebitnem nadaljevanju. Na vsakem koraku nas spremljajo mirijade možnosti in izbir, zato je ambivalenca postala ena ključnih kategorij današnjosti.

Vemo, da smo mnogoteri in da je karakterizacija, predalčkanje prišlo tako daleč, da nima več nobenega pravega smisla. Obenem pa se nemalokrat težko vživimo v od nas drugačnega drugega. Plastično izpisane zgodbe nam lahko pomagajo pri tem.

To so zgodbe za čas, ko nam zmanjkuje časa za branje daljših besedil. Vsako lahko preberemo v le nekaj razpoložljivih minutah. Vseeno je, v kakšnem zaporedju jih beremo in koliko časa mine med dvema branjema. Obenem nam vsaka posebej, če smo le za to pripravljeni, poda več kot dovolj izhodišč in vsebin za razmišljanje do naslednje priložnosti, ko si bomo spet lahko vzeli nekaj minut za popolnoma drugačno zgodbo. Kot nekoč v seriji Monthy Pyton: And now for someting completely different.

Mirjam Dular piše prozo in poezijo. Doslej je izdala zbirko kratke proze Milina pogovora (2018) ter tri pesniške zbirke, Stikanja (2020), SND – Spoznavanje narave in družbe (2021) in Lirika (2022). Njen prvi roman Hoja po oblakih (2024) je bil med petimi finalisti literarnega natečaja ob 20-letnici založbe Litera. Živi in dela v Ljubljani, po izobrazbi je doktorica fizikalnih znanosti.