Lekcija mrtvega jezika

V najboljšem Kuśniewiczevem romanu, ki je izšel leta 1977, prebiramo ritmično briljantno, s skoraj glasbenimi sekvencami izpisano mračnjaškolirično epopejo o zadnjih mesecih življenja Alfreda Kiekeritza, poročnika konjeniškega švadrona avstro-ogrske vojske in Slovenca po rodu. Obenem pa je to pričevanje o zatonu sveta, ki je skupaj s habsburškim cesarstvom izginil ob koncu prve svetovne vojne. Na smrt bolni protagonist romana v galicijskem zaledju vzhodne fronte vneto zbira umetniška dela in njihove replike s področja ars moriendi ter skuša v njih razbrati globlje sporočilo o izkušnji smrti.

Poljski pisatelj ANDRZEJ KUŚNIEWICZ (1904–1993) se je kot potomec premožne galicijske družine šolal v Gradcu, Samboru in Krakovu, nato pa delal v predstavništvu Alfa Romea in se konec dvajsetih let vneto udeleževal avtomobilskih dirk po Poljski in Evropi. Pozneje je opravljal diplomatsko službo na poljskih predstavništvih v tujini, med drugo svetovno vojno pa sodeloval v francoskem odporniškem gibanju, dokler ga gestapo ni zaprl in najprej obsodil na smrt, nato pa ga poslal v taborišče Mauthausen. Šele ko se je v petdesetih letih vrnil na Poljsko, se je začel posvečati literarnemu ustvarjanju. Kot pesnik je debitiral pri enainpetdesetih letih in nato izdal štiri pesniške zbirke, kot romanopisec pa je nastopil z romanom Korupcija (1961), ki se dogaja v medvojni Franciji, nato pa izdal še deset romanov, med njimi Na poti v Korint (1964), Kralj Obeh Sicilij (1970), Breztežnostno stanje (1973), Lekcija mrtvega jezika (1977), Vitraž (1980), Mešanica običajev (1985) itd. Izredno priljubljen in prevajan je bil v sedemdesetih in osemdesetih letih. Z moderno pripovedno strategijo je navadno skozi zavest junaka z vidika dramatične poljske zgodovinske izkušnje, zlasti z oživljanjem pozabljenih in izgubljenih večkulturnih mejnih območij, ki so jih pred drugo vojno naseljevali Poljaki, osvetljeval travmatično duševno stanje in odzive posameznika v odnosu do družbe in zgodovine.