Levo krilo – desno krilo, ista ptica

V spominih Cilke Žagar najdemo prikaz njene življenjske poti od rodne Slovenije do Avstralije, ki je spretno pretkana s poetičnimi vložki, z dnevniškim zapisom in fotografijami, besedo pa daje tudi svojim bližnjim in »varovancem«, aboridžinom.

V knjigi bralec dobi vpogled v izseljensko problematiko.

V svojem pripovedovanju se avtorica ne izogiba soočenju s težkim časom vojn,povojnega režima, dogajanja znotraj širše družine in lastne notranjosti.

Tudi v avstralskem obdobju se njeno pripovedovanje razteza od družine do povezovanja z izseljenci, splošnega izseljenskega okolja in zanimivega, a hkrati tragičnega sveta domorodcev.

Cilka Barbič, por. Žagar, se je rodila v vasi Dobrava ob Krki leta 1939. Otroštvo je preživela v vojnem času in težkem obdobju po njem. Dokopala se je do učiteljskega poklica, našla si je življenjskega sopotnika in zaradi težkih izkušenj, ki jih je on imel z režimom, leta 1963 odšla v Avstralijo. Potem ko je pridobila tamkajšnjo izobrazbo, je poučevala aboridžinske otroke ter se veliko posvečala kulturi in usodam domorodcev. Že od nekdaj jo je privlačilo pisanje. V Avstraliji je je izdala vrsto leposlovnih knjig, tako s področja poezije kot pripovedništva, v slovenskem in angleškem jeziku.

Intervju z avtorico

1. Od kod ste črpali navdih za pisanje knjige?

Avtorica zapisuje svojo avtobiografsko zgodbo. Daje pa prostor tudi zapisom svojih družinskih članov in aboridžinskih prijateljev.

2. Komu je knjiga namenjena?

Knjiga je namenjena vsem, ki radi berejo avtobiografske zgodbe, in tistim, ki se  zanimajo za izseljensko in zdomsko tematiko.

3. Kakšno je sporočilo knjige?

Gre za obračun prehojene poti in spravo s samim seboj.