Ljudje mojega časa 2

Tako kot prva knjiga s portreti sodobnikov vsebuje tudi knjižno delo Ljudje mojega časa 2 več deset krajših ali daljših zapisov o zanimivih, izstopajočih in ustvarjalnih posameznikih z različnih področij ustvarjanja in človeškega udejstvovanja, ki jih je avtor srečeval pri svojem javnem delovanju znotraj istrske in širše primorske civilne družbe.

Zapisi so nastajali naključno, brez načrtnega izbiranja osebnosti, pri čemer sta odločali človeška bližina in pozornost, ki jo je portretiranec vzbudil avtorju knjige s svojo ustvarjalnostjo ali nevsakdanjostjo, s svojimi javnimi nastopi ali pa s svojo posebno človeško zgodbo. Obe knjigi ne vsebujeta vseh zanimivih likov, ki jih je pisec knjige srečeval v tem času in bi jih želel portretirati. Zajel jih je le toliko, kolikor so mu okoliščine dopuščale.

Portreti vsebujejo kratek curriculum vitae portretiranca, njegov življenjski opus ali njegov izstopajoči prispevek družbi in tako predstavljajo košček življenja našega časa in prostora in so hkrati tudi skromen prispevek k zgodovinopisju.

Portreti so zbrani v več sklopih, in sicer: Narodnjaki, čedermaci; Borci NOB; Politiki; Gospodarstveniki; Inovatorji; Medicinski strokovnjaki; Literarni ustvarjalci; Glasbeniki; Kulturni delavci in animatorji; Likovni ustvarjalci; Pravniki; Novinarji, publicisti; Okoljevarstveniki; Krvodajalci; Športni orgamizatorji; Liki izstopajočih preprostih ljudi; Novi rodovi.

Milan Gregorič je istrski publicist in javni delavec. Rodil se je v Dekanih pri Kopru 8. septembra 1934. Maturiral je na slovenski klasični gimnaziji v Trstu in diplomiral na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Po daljši zaposlitvi na odgovornih delovnih mestih v gospodarstvu je v zadnjih desetletjih zlasti s svojo publicistično dejavnostjo (prek 800 različnih besedil) vidno zaznamoval civilnodružbeno dogajanje na Koprskem in tudi širše po Primorski in Sloveniji.

Večji del teh spisov z evropsko, meddržavno, obmejno, pomorsko, notranjepolitično in lokalno problematiko je zbral, uredil in povezal v pregledno celoto v 15 knjižnih delih. S pričujočo knjigo z več kot 40 novimi portreti svojih sodobnikov pa je dogradil prvo knjigo Ljudje mojega časa iz leta 2005 z okrog 60 portreti zanimivih in ustvarjalnih posameznikov iz svojega socialnega okolja. Je prejemnik Peterlinove nagrade (2012) in Častnega priznanja Boruta Meška za življenjsko delo pri osveščanju slovenske družbe (2015), ki ga podeljuje Združenje novinarjev in publicistov Slovenije. Žirija Kocjančičeve nagrade pa ga je dvakrat izbrala za nagrajenca (2005, 2012), a je leva lokalna politika obakrat preprečila podelitev nagrade.