Malo nora, malo zmešana

Hormonalno neuravnovešen čas, ki nas dela malo nore in malo zmešane in ki lahko ženske spravi tudi do nedihanja in nam neredko zaustavlja krvni obtok, me je spodbudil, da sem svoje frustracije, dileme, boje, strasti in veselja začela zapisovati.

Ti zapisi so postali meni (in mnogim drugim) moja mala terapija. Objavljala sem jih vsak torek, ob sredah pa so izhajali v spletni različici nekega slovenskega časopisa. V zapisih z vseh možnih zornih kotov in z znatno mero samoironije obdelujem povsem vsakdanje teme, ki nas ženske zanimajo, veselijo in nas bremenijo do zadušljivega, ker si, a le na videz, želimo vsega preveč – pridkanih otrok, vznemirljivih odnosov z moškimi in ljubimci, pristnih prijateljstev, odobravanja in ljubezni staršev, uspeha ali vsaj kakršnegakoli priznanja na poslovnem področju in pa te preklete neulovljive sreče. Najbrž pa si od vsega najbolj želimo le notranjega miru, te najvišje vrednote, ki jo v življenju lahko sploh dosežemo.

Kako se z obremenjujočo nagubano kožo, s hektičnim utrujajočim urnikom, z nemogočimi malimi driskicami, ki nam komplicirajo življenje, z moškimi, ki jih ljubimo, a nas še vedno nikakor ne razumejo, s taščami, ki nas prijazno in nevidno nadzorujejo, s prijatelji, ki jih nujno potrebujemo, in pa same s seboj, druga z drugo, in tudi druga proti drugi, s svojo malo noro, malo zmešano glavo, z dnevnimi izzivi, ki so primerljivi z organiziranjem poletov na Luno, močjo superjunakinj in tudi nemočjo tragikomičnih podob … kako se
danes z vsem tem borimo ženske, fenomenalke, četudi večinoma le doma za štedilnikom, ko drgnemo zažgano ponev – to vse sem poskušala ujeti v torkovih zapisih, ki so strnjeni v tej malo nori, malo zmešani knjigi.

Knjiga je namenjena vsem ženskam, ki se počutijo, da vsak dan organizirajo vsaj en polet na Luno in nazaj in pri tem skušajo ostati prisebne. No, pa tudi moškim, ki se trudijo doseči nemogoče – razumeti žensko (malo noro, malo zmešano) glavo.

Odzivi bralcev:

»Oh, kako fajn te je brat!« Jožica A.

»Tole mora brat širša javnost! Kar brala bi naprej in naprej ...« Katarzyna C.

»V smeh in solze si me spravla.« Ana T.

»Super, na dober način poveš kaj nas muči ... izgubim občutek, da se takšne stvari dogajajo samo meni, ter se seveda zraven režim na ves glas. Torkova jutra bi brez tebe bila prazna.« Barbara Č.

»Majstorica, tole sem pa mogla možu poslat, glih včeraj je jamral, da sem tečna ‚zaponort‘. Tuki ima vse odgovore.« Bilka S. D.

»Spet ena od tistih, kjer se najdeš na eni in drugi strani ... ker nimam velkih jošk ampak mam pa hudo rit. Hvala za torke!« Urša K. L.

»Mater si me razpizd*** ... Še pri uhah mi gre ven!! In veš zakaj!!??! KER IMAŠ PRAV! Ker si me prijazno spomnila na realnost. Hvala, to sem danes potrebovala.« Marjana B.

»Tud moški te beremo.« Klemen M.

»Kok si nora al pa zmešana, ne vem, si pa gotovo pozitivno odštekana.« Lili D.

»To je real shit o čemur ti pišeš.« Špela P.

EVA DUŠA HODNIK se je rodila 19. oktobra 1978 v znaku tehtnice. Ne najbolj tipična, a vseeno toliko, da mora biti vse v ravnovesju. Končala je filozofsko fakulteto, glasbeno šolo in opravila kar nekaj življenjskih izpitov. Živi nekje v centru Ljubljane. Trudi se živeti svobodno in tako tudi piše – brez strahu, omejitev in pravil. S filtrom, brez cukra. Z odklenjenimi profili in odprtimi vrati svojega doma. Na stežaj. https://urbanamama.si/