Matrica fikcije

Knjiga najprej analizira eksemplarična primera iz prvega desetletja zgodovine filma. Avtor jima pripisuje pomen »prvotne scene« oziroma zametka vsega, kar je postalo konstitutivno za film.

Potem od teh filmskih začetkov preskoči k prazgodovinskim jamskim poslikavam – tokrat k »prvotni sceni« upodabljajoče umetnosti.

Na podzemno »rojstvo umetnosti« v živalskih in hibridnih (pol človeških pol živalskih) oblikah se navezuje kult mrtvih s praksami »okraševanja« in mumificiranja trupla. Podobno vlogo imajo obrazne maske v antičnem Rimu, ki so mrtve ohranjale »kot žive«. Obrazne maske so narejene s tehniko odtisa, odtis pa je mogoče videti še kot »tretje rojstvo« podobe – z odtisom je povezana grška legenda o rojstvu tako slikarstva kot kiparstva in prav tako je z odtisom nastala krščanska podoba.

In, ne nazadnje, tudi »povsem nova«, tehnična podoba – fotografija. Vrdlovčevi eseji o podobi ne spadajo v nobeno izmed disciplin, ki so si razdelile »družino podob«; od nekaterih (zlasti od umetnostne zgodovine in literarne teorije) si kaj izposojajo, ob tem se opirajo še na druge vede – od antropologije, etnologije, filozofije in filmske teorije do paleontologije in zgodovinopisja.

Neka definicija podobe pravi, da je »mešana kategorija«, na meji med konkretnim in abstraktnim, čutnim in umskim, realnim in nerealnim; in da pomaga tako spoznavanju realnosti kot njeni razkrojitvi v irealno. In mejna podoba so tudi dvojniki, o katerih govori eno izmed poglavij knjige: bodisi prazgodovinski, kot so mrtvi, ki živijo kot duhovi, prikazni s podobo živih, bodisi fikcijski – gledališki (Plavt, Amfitrion, Marlowe, Tragedija o doktorju Faustu), filmski (Stellan Rye, Praški študent) in literarni (Dostojevski, Dvojnik).

Od ogledala ni daleč do slikarstva, fotografije, filma in še česa. In navsezadnje tudi do Platona (oziroma njegove ogledalne prispodobe za slikarstvo). A ko smo enkrat pri Platonu, smo obenem pri njegovi teoriji mimesis. »Ustvarjanje podob« se pri Platonu ne nanaša le na slikarstvo in kiparstvo, ampak z eidosi (Idejami/Oblikami) zadeva tudi njegovo filozofijo, predvsem pa vso (pesniško in dramsko) mimesis.

Aristotel jo je iz platonskega »negativa« preobrnil v »pozitiv«, ki je omogočil tudi »moderno« pojmovanje fikcije.