Med pravljice

Jubilejna zbirka prinaša devet pravljic, klasik sodobne slovenske pravljice: Moj dežnik je lahko balon, Hišica iz kock, Nina v čudežni deželi, Muca copatarica, Amalija in Amalija, ki so jih ilustrirali izvrstni slovenski ilustratorji: Marlenka Stupica, Lidija Osterc, Jelka Reichman, Ančka Gošnik Godec in Anka Luger Peroci. Staro hišo št. 3 je za to knjigo na novo ilustrirala Tanja Komadina, Smetano Maja Kastelic, Očala tete Bajavaje pa je za to knjigo ilustriral Peter Škerl.  

Pri nastanku knjige sta sodelovali obe pisateljičini hčerki: poleg Anka L. Peroci z ilustracijami tudi Jelka Pogačnik z uvodno besedo. Osebno intonirano spremno besedo o »teti Eli« je napisal Peter Svetina, ki uvršča pisateljico v sam »vrh evropske povojne avtorske pravljice«.

Pravljice kot pogovor z otroki

Ela Peroci se je dotaknila mladih bralcev s posebno milino, lahkotnim prehajanjem v domišljijo in pretanjenim posluhom za njihove stiske. V intervjujih je večkrat poudarila: »Ne pišem za otroke, pišem otrokom in tako se z njimi pogovarjam.« Zato lahko rečemo, da na Slovenskem tako rekoč ni otroka, ki ne bi odraščal ob pravljicah Muca copatarica, Moj dežnik je lahko balon, Hišica iz kock, prevedenih tudi v številne tuje jezike. 

V prepletu resničnosti in domišljije

Že prva pravljica Ele Peroci Moj dežnik je lahko balon pokaže vse razsežnosti njenih pravljic, ki jih narekujeta vznemirjena otroška duša in brezmejna domišljija. Jelka se umakne jeznim pogledom domačih tako, da zapre oči in poleti z dežnikom v pravljično deželo Klobučarijo, kjer z Vsevidovo pomočjo najde tudi žogo, ki ji je padla v vodo. 

Pravljice o vsakdanjih stvareh

Perocijeva na svojsko poetičen način prestavlja v vznemirljiv domišljijski svet čisto vsakdanje in preproste stvari. Muca copatarica se je rodila tako rekoč na cesti. »Anka se je vozila, Jelka je hodila. Nekaj časa je bilo zabavno za vse, potem pa je tisti, ki je hodila, naenkrat prekipelo … Odločno je sedla na tla in rekla, da zahteva pravljico, če se že ne more voziti.« In pisateljica je hočeš-nočeš začela pripovedovati, plesti zgodbo in jo razplesti med tremi sprehodi v naslednjih dneh. 

Pretanjen čut za krivico in druge teme 

Kadar nedolžnega otroka, kot na primer Nežiko v pravljici Smetana, »boli srce« zaradi  grdega ravnanja odrasle osebe, ga Perocijeva poboža po duši tako, da ga naredi za junaka, ki odraslega daleč prekaša po srčnosti in čutu za sočloveka. 

Poleg izgubljene žoge in pozabljenih copatkov, se znajdejo v središču zgodb, vključenih v to knjigo) še stara zapuščena hiša, v kateri se naselijo otroci, jo oživijo med igro in preprečijo njeno rušenje (Stara hiša št. 3), čudežna očala, ki razširijo pogled v druge svetove (Očala tete Bajavaje) in Pravljice žive v velikem starem mestu, ki pripoveduje o veliki želji otrok po pravljicah.

Najbolj brane, nagrajene, priljubljene 

Ela Peroci je prejela za svoje pisanje številne nagrade, med njimi trikrat plaketo zlata knjiga, dvakrat Levstikovo nagrado, dvakrat diplomo Mednarodne zveze za mladinsko književnost (ibby), nagrado Prešernovega sklada in druga priznanja. 

Njene pravljice dosegajo tudi prodajne rekorde. Od izida pravljice Moj dežnik je lahko balon (1955) je bilo natisnjenih več kot sto tisoč izvodov. In tudi njena najbolj znana pravljica  Muca copatarica je bila natisnjena v več kot sto tisoč izvodih.