Mladenič

Dostojevski si je dolgo želel napisati roman o »očetih in sinovih«, saj se mu obstoječi romani na to temo niso več zdeli umetniško in idejno prepričljivi; Rusija je namreč v drugi polovici 19. stoletja stopila na pot velikih družbenih sprememb, staro je čez noč izginilo, novo pa še ni nastalo.

Roman Mladenič (1875) pisatelj označi za »prvi poskus svoje misli«, o junaku Arkadiju, ki v »tekoči resničnosti« išče svojo identiteto, pa pravi takole: »Vzel sem brezgrešno dušo, ki pa so se je že dotaknili strašna možnost razvrata, zgodnje sovraštvo zaradi svoje ničevosti in ’naključnosti’ ter tista širina, s katero celo čista duša že zavestno dopušča greh v svojih mislih, ga goji v svojem srcu, se naslaja nad njim v svojih sramežljivih, a že tudi drznih in burnih sanjarijah – vse to je prepuščeno le lastnim močem in razumu, no, pa seveda Bogu. Vse to so nedonošenčki družbe, ’naključni’ člani ’naključnih družin’.«

Fjodor Mihajlovič Dostojevski (1821–1881) je ruski klasik, ki v svojih najznamenitejših delih, med katera sodi predvsem tako imenovano veliko peteroknjižje (Zločin in kazen, Idiot, Besi, Mladenič, Bratje Karamazovi), prek opisov nenavadnih, nemalokrat tudi ekstremnih dejanj in oseb upodablja najgloblje dileme človekove duše ter posledice njegovih odločitev. Njegovo ustvarjanje, ki je usodno zaznamovalo literarne in filozofske smeri 20. stoletja, je še danes zelo aktualno, kar dokazujejo tako zanimanje za njegovo biografijo in vedno novi poskusi branja ter razlaganja njegovih del, kot tudi sveži prevodi teh del v mnoge svetovne jezike, med drugim v slovenščino.