MMXX: Leto nevarne bližine

»Ta knjiga nikakor nima ambicije, da bi bila zadnji odgovor na vprašanje, kaj je šlo narobe. Obratno. Cilj knjige je, da pri vprašanju, kaj je šlo narobe, kot skupnost pridemo čim globlje. Zakaj? Da se ne bi ponovilo.«

Ko se je novinar, urednik in sociolog Ali Žerdin sredi decembra 2020 nekega popoldneva s kolesom peljal domov, se mu je med vožnjo ob podatku, da je tedaj za posledicami okužbe s koronavirusom v Sloveniji umrlo že več kot dva tisoč oseb, utrnilo vprašanje: Zakaj? Zakaj se je drugi val epidemije v Sloveniji spremenil v uničujoč cunami? Kaj je šlo narobe? V naslednjih dveh mesecih je iz javnih in težje dostopnih virov ter s svojim sociološkim pristopom podrobno analiziral slovensko (politično) realnost od januarja 2020 naprej, ko je bilo že jasno, da bo novi virus prišel tudi k nam. Posvetil se je posledicam zamenjave oblasti, pogovarjal se je z mnogimi strokovnjaki, ki so epidemijo spremljali poklicno, in razmišljal, kaj vse so bili vzroki za ta žalostni rezultat, ki je Slovenijo uvrstil med države, ki jih je koronavirus najbolj prizadel. Leto nevarne bližine je rezultat raziskave, v kateri je strnil svoje ugotovitve ter poskušal podati kar se da celovit odgovor na svoje začetno vprašanje.

»Ne trdim, da Slovenija na drugi val ni bila pripravljena. V resnici je postavila znanstveno utemeljen in sofisticiran sistem zgodnjega opozarjanja, ki je prihajajoči drugi val pravočasno zaznal. Vendar so bila opozorila znanosti preslišana. Val je dobil katastrofalne razsežnosti.«

»Med pisanjem tega besedila sem zaznal odgovor strokovnjakov, zaposlenih v državnih institucijah, da ne vedo, zakaj se je epidemija v Sloveniji spremenila v tragedijo. Odgovor, da ne vedo, je srhljiv. Razlogov za katastrofo je namreč veliko. Po najboljših močeh sem skušal te razloge identificirati, opisati in sistematizirati.«

»Ta knjiga nikakor nima ambicije, da bi bila zadnji odgovor na vprašanje, kaj je šlo narobe. Obratno. Cilj knjige je, da pri vprašanju, kaj je šlo narobe, kot skupnost pridemo čim globlje. Zakaj? Da se ne bi ponovilo.«

Odlomka iz knjige

»Zaupanje je tkanina, spletena iz neznansko velikega števila niti. Če je pretrgana ena nit, to ne pomeni veliko. Če se nitke začnejo parati, zaupanje izpuhti.

Nitk, ki so se pretrgale, je bilo v resnici veliko. Že napačno poimenovanje enega najpomembnejših ukrepov – vzdrževanje razdalje do drugih ljudi – ni vzbujalo zaupanja. Svetovne, evropske in slovenske javnozdravstvene oblasti so ljudi pozivale, naj vzdržujejo socialno distanco. Pri ukrepu, ki je ljudi pozival, naj od drugih ljudi stojijo dva metra ali meter in pol daleč, ni šlo za socialno distanco. Šlo je za fizično razdaljo. Četudi so ljudje drug od drugega fizično oddaljeni – dva metra, dva kilometra ali dva tisoč kilometrov –, so lahko na socialni ravni z drugimi še vedno povezani. Povezani prek komunikacijskih pripomočkov, povezani z nevidnimi nitmi solidarnosti, povezani s skupnimi vrednotami, cilji. Poziv k vzpostavljanju socialne distance je bil planetarni kiks. Sam po sebi ne bi bil usoden. Zaradi napačnega poimenovanja ukrepa pa se je tkanina zaupanja nekoliko razparala.«

»Klic, da moram naslednje mesece posvetiti pisanju knjige o epidemiji covida-19 in njenih učinkih na Slovenijo, je prišel sredi decembra. Neposredno zatem, ko so na spletni strani covid-19.sledilnik.org objavili, da je v Sloveniji zaradi epidemije umrlo že 2000 ljudi, se je kazalo knjige izpisalo samo. Izpisal se je tudi podnaslov: Kaj je šlo narobe? Tik pred božičnimi prazniki ter dnevom samostojnosti in enotnosti je Slovenija na enem najbolj tragičnih svetovnih seznamov, ki je nastal leta 2020, po številu umrlih zaradi epidemije na drugem mestu prehitela Italijo in je zaostajala samo še za Belgijo. Do sedemnajstega februarja, ko rokopis pošiljam založbi, je v Sloveniji zaradi covida-19 umrlo 3755 oseb. Ne gre za računovodsko postavko v nacionalni bilanci. Gre za umrle, od katerih se svojci niso mogli posloviti, kot velevajo običaji. Običaji, ki imajo globoke psihološke in antropološke razloge. Gre za žalovanja, ki so se morala odvijati ob zapovedi prepovedi zbiranja. Gre za žalovanja v samoti.«

ALI ŽERDIN (1965) je najprej delal kot novinar in urednik Radia Študent, za tem kot novinar in namestnik odgovornega urednika Mladine, potem pa kot urednik Dnevnikove priloge Objektiv ter tudi odgovorni urednik Dnevnika. Od leta 2010 je zaposlen pri družbi Delo kot urednik Sobotne priloge. Kot novinar se je v tem času največ ukvarjal s slovenskimi notranje-političnimi razmerami.

Leta 2012 je na ljubljanski FDV doktoriral s tezo o vplivu men­jave politične elite na omrežje ekonomske elite. Je avtor knjig Generali brez kape (1997), Omrežje moči (2012), France Bučar (2015) in Ujetniki omrežij (2018) ter soavtor večjega števila zbornikov ter razprav v strokovno-znanstvenih publikacijah.